Brezar bi sanitarni zabojnik lahko dobil že lansko jesen, ker pa ni podpisal izjave, ki jo je trem romskim družinam dala v podpis Krajevna skupnost Šmihel, se je zapletlo. S podpisom bi se namreč zavezal, da bo skrbel za urejenost zabojnika in okolice, otroke redno pošiljal v šolo in podobno. Takšne zahteve pa so po mnenju nekaterih predstavnikov romske skupnosti diskriminatorne in protizakonite. A kot je takrat pojasnjeval predsednik KS Šmihel Miro Škufca, so se za takšno izjavo odločili zaradi poslabšanja varnostne situacije v naselju. Šmihelska krajevna skupnost sicer velja za vzorčen primer sodelovanja med večinskim prebivalstvom in Romi.
Pozimi so topili sneg
Brezar je doslej po pitno vodo hodil k sosednji, materini hiši. A tudi ona ima zgolj zunanjo pipo, zato voda pozimi zamrzne. »Vodo smo nosili v lavorjih, po navadi od mame ali pa od kakšnega drugega soseda. A tudi pri mami je samo zunanja pipa, zato je voda pozimi običajno zamrznila. Takrat smo topili sneg.« Kako pa pere perilo, ga povprašamo. »Tole je moj pralni stroj,« odvrne in pokaže svoje roke. »Sedem let že perem na roke. A mi ni pretežko, saj gre vendar za moje otroke.«
Za Brezarjev primer se je zavzela zlasti Zveza Romov za Dolenjsko, ki se je po pomoč že konec lanskega leta obrnila tudi na varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer. Ta je nato kar trikrat pozvala novomeško občino k postavitvi sanitarnega zabojnika za družino Brezar, županu Gregorju Macedoniju pa očitala celo kršitev človekovih pravic.
Romi morajo sprejeti odgovornost
Brezar, ki se preživlja s socialno pomočjo, bo prek trajnika plačeval 44 evrov najemnine mesečno. »Rome skušamo navaditi, da če nekaj dobijo, morajo za to tudi skrbeti in še sami kaj prispevati v zameno. Ne pa da samo pričakujejo, da bodo kaj dobili,« dodaja podpredsednik Zveze Romov za Dolenjsko Zvonko Golobič.
Po njegovih besedah so v šmihelskem romskem naselju še štiri družine, ki bi potrebovale sanitarni zabojnik. »Na občini smo se že pozanimali, ali se bo dalo kaj urediti. A so nam povedali, da morajo prej sprejeti še neke prostorske akte. Je pa bila prav Brezarjeva družina s tremi otroki najbolj potrebna pitne vode in stranišča,« pravi Golobič. »Veste, vsi mi, ki nam je voda tako samoumevna dobrina, si sploh ne moremo predstavljati, kaj pomeni živeti brez pitne vode in umivalnika.«
