Po drugi strani je vseeno treba biti do neke mere zadržan, da ne rečem celo oportunističen. Vemo namreč, da nas velika večina (če sploh kdo) tega benda nikdar ni imela priložnosti slišati na odru, torej vsaj približno začutiti tiste neusahljive privlačnosti pesmi, ki so že v obdobju nastanka posta(ja)le večje od življenja. Ne, v tem primeru ne gre za obrabljeni »ameriški« kliše, kar je, kakor se sliši tragično, zjutraj 18. maja 1980 dokazal njihov avtor. Ian Curtis se je izognil vsem pastem cenene iskrenosti ter z njimi poskušal komunicirati z okolico, če že s seboj ni mogel. Ustvaril je armagedon pop ali pop (samo)pogube, kot pred njim Jim Morrison, za njim nihče, niti Kurt Cobain. Ian namreč ni pisal poezije, temveč stvarnost, ki je znala paralizirati krvni obtok. Zato priklicati te verze iz daljine ali globine ni lahko, kajti tam leži Ianovo neiztrohnjeno srce, polno najstniških pričakovanj in prehitre zrelosti. Joy Division so z njim postali vse tisto, kar je Ian preziral: veliki bend z vsemi pozitivnimi in negativnimi konotacijami, ki jih ta termin nosi s seboj. In bend z odsotnostjo, saj vsi vemo, na koga se pomisli, ko pride do redefinicije v kakršni koli obliki: živemu nastopu koga od »preživelih« ali ponovni izdaji vseh albumov in male plošče Love Will Tears Us Apart v omejeni in oštevilčeni nakladi 500 kosov ob petintridesetletnici njegove smrti in razpusta Joy Division.

Pakt je v tem času dvakrat razpadel in danes imamo dve frakciji, ki se poslužujeta repertoarja matične zasedbe: pogojno New Order in Peter Hook & The Light. Govor je seveda o drugačni obliki komunikacije s poslušalcem, saj je nemogoče sondirati stopnišča skozi mračne pejsaže pesnikove podzavesti, mogoče pa jih je na trenutke osvetliti, zlasti če si mu bil blizu. V tem početju je Peter Hook veliko bolj prepričljiv, saj ostaja prvinski in ne poskuša stilizirati oziroma omehčati Ianove poti v pogubo, iz katere je skoval nadčasno umetnost. Linija je zelo tanka, a na njej Hooky s podmladkom The Light hodi z zanesljivimi koraki ter nagovarja z zrelostjo na način, da prebudi emocije in hkrati zapre vrata morebitni patetiki. V že zgrajenih konvencijah stila, ki ga je sooblikoval, zna poiskati prazen prostor človeka, ki je preživel, a hkrati razume tudi naravo smrti. Skladbe matičnega benda kot tudi benda, ki je iz njega pozneje izšel, izvaja brez nepotrebne evforije ali cenenih obžalovanj. Govor je o zanosu in rešpektu do tuje poezije oziroma izvedbe v odsotnosti aktualizacije pozabljenih herojev, z vseh strani patentirane v preteklem desetletju, a s prisotnostjo ambicije, da v nobenem trenutku ne dovoli, da bi skupaj z legendarnim repertoarjem pristala v polju karikature oziroma parodije. V večji meri namreč zvesto sledi mračni dialektiki Joy Division, še zlasti v sekvencah, ko mu pričakovano uspe nadgraditi s homogenimi psihedeličnimi kanoni. Pragmatizma v dobro uro in pol dolgem nastopu, ki je tudi po deževnem vremenu spominjal na Manchester, ni bilo zaznati.

Peter Hook ima dovolj izkušenj, da se zna postaviti na pozicijo podoživetega. V tem je njegova največja prednost pred bivšima prijateljema iz New Order, ki skušata biti v svojem početju čim bolj všečna. Prav on je ob letošnji obletnici dneva Curtisovega odhoda v tišino odigral koncert v cerkvi v njegovem Macclesfieldu.