Nekaj mesecev pred hrvaškimi volitvami si HDZ v Kninu pripravlja skorajda državniško obarvano volilno kampanjo, podobno, kot je operacijo Nevihta za preglasitev vse težjega gospodarskega stanja v državi izkoristil Milanović. Oba glavna nasprotnika na bližajočih se volitvah sta zajahala val domoljubja. S postavljanjem Tuđmanovega spomenika na Kninski trdnjavi se nadaljuje krepitev mita herojske osvoboditve mesta, ki se danes v kolektivni spomin hrvaške države vrne zgolj enkrat na leto, sicer pa je v nekdanji Jugoslaviji cvetoče industrijsko mesto prepuščeno životarjenju za boljšo prihodnost. V času, ko se je število brezposelnih povzpelo nad 350.000, četrtina prebivalstva živi od socialne pomoči, tretjina mladih ne najde delovnega mesta, država pa se utaplja v proračunskem primanjkljaju in dolgovih, se na proslavah v Kninu in Zagrebu igra več kot zgolj na domoljubna čustva. Brenka se na nacionalizem daleč onkraj želenega domoljubja zdravih mer in dvori nacionalistom, katerih glasovi utegnejo pri sestavljanju prihodnje koalicije odigrati odločilno vlogo.

Z negativnim nacionalizmom Hrvaška nikoli ni zares opravila. Če do vstopa v EU politiki s svojimi izjavami niso pretirano prilivali olja na ogenj, so si malce več duška dali po tistem, ko je Hrvaška postala članica evropske družine. Izpadi znanega nogometaša Josipa Šimuniča, ki je po uvrstitvi državne nogometne reprezentance na svetovno prvenstvo v Braziliji z ustaškimi gesli podžigal slavje navijačev, na Hrvaškem niso poskrbeli za katarzo. Razen začete razprave se niso približali ugotovitvi, ali je v kolektivni podzavesti državljanov navzoča želja po opravičevanju zločinov režima NDH in še vedno tli nacionalistični čut za veliko Hrvaško iz obdobja kraljev. Ohranjanje latentnega negativnega nacionalizma predstavlja sod smodnika, ki le čaka, da politikom med preigravanjem z vžigalno vrvico nespretno spodleti. V mestu nezaceljenih ran, Vukovarju, se je tako dogajala gonja proti dvojezičnim tablam, hkrati pa se je država ukvarjala z nacionalizmu všečnim konservativnim ideološkim kulturnim bojem proti istospolnim porokam. S takšnimi temami družbenega razkola je Hrvaška ležala povsem na liniji negativnega družbenega trenda v drugih državah članicah EU. Kar je sicer slaba uteha.

»Vojne je konec, pojdite domov!« je pisalo na plakatih po Zagrebu, s katerimi so prebivalstvo skušali prepričati, naj se izogne vojaški paradi. A težko je biti glas razuma v dneh mitološke zmage, ko se z želenim razkazovanjem orožja po lanski srbski paradi spodbuja miselnost, da država niti enega samcatega kosa ozemlja ne bo odstopila niti v prihodnje. Le tanka črta loči zdravo domoljubje od nevarnega nacionalizma, ko sosedje, manjšine ali pa sodišča postanejo državni sovražniki. Hrvaška politika zadnje tedne hodi prav po njej. Ljudje ji za zdaj še ne sledijo.