Temu bi lahko rekli politično življenje znanosti. Jasno, znanosti ne moremo zvesti na njeno služenje političnim interesom. Ko govorimo o znanosti, pa ne moremo niti abstrahirati od tega. To je vse manj mogoče. Tako imenovane čiste znanosti na tem svetu ni. Ko je znanost dekla politike, to ni nekaj znanosti zgolj vnanjega. To jo zadeva na različne načine tudi notranje. Ne gre samo za diseminacijo rezultatov znanstvenih raziskovanj, brez česar znanosti ni in brez česar znanstvenik ne preživi. Gre tudi za proizvodnjo znanstvenih dognanj, tako za formo, v kateri morajo biti predstavljena, kot tudi, v večji ali manjši meri, za vsebino. Neodvisnih raziskovalnih institucij je vse manj, pa še te so izpostavljene vedno številnejšim in močnejšim pritiskom. Korporacijski interesi imajo svojo lastno znanstveno mašinerijo, s finančnimi in političnimi pritiski pa vse bolj posegajo tudi v javno raziskovalno sfero. Kaj se bo raziskovalo, je odvisno od financiranja in noben eksces več ni, če financer ne naroči samo raziskave, marveč tudi njen rezultat. In ko smo pri rezultatih, se vrnemo k diseminaciji: kaj bo objavljeno, kje in kako, ni odvisno samo od kvalitete znanstvenih dognanj, marveč od afiliacije, pozicije in tudi nacionalnosti raziskovalcev ter od tega, kako rezultati ustrezajo ali ne ustrezajo ne le financerjem raziskave, marveč tudi lastnikom in urednikom znanstvenih publikacij. Podobni mehanizmi so na delu pri popularizaciji znanstvenih dognanj v širši javnosti in politični sferi.
Vzemimo dva zgleda. Prvi so podnebne spremembe. Velika večina znanstvenikov, ki dela na področjih, ki zadevajo ta problem, se strinja, da so klimatske spremembe rezultat človeške dejavnosti. Vendar so znanstvena dognanja tu v nasprotju z interesi velikih poslovnih korporacij in politikov, ki so jih ali kupile ali nastavile, zato se jih zamolčuje, relativizira, diskvalificira in ne upošteva. Pritiski na znanstvenike so hudi. Ameriški predsednik Bush je pred leti dobil alternativno priznanje za prizadevanje prisiliti znanstvenike v državnih službah k zagovarjanju vladne politike do klimatskih sprememb. Med zaslugami so omenjena zastraševanje znanstvenikov in spreminjanje, cenzuriranje in poneverjanje raziskovalnih dognanj. Dobra polovica respondentov ankete med strokovnjaki za klimatske spremembe v službi ameriške zvezne vlade je izjavila, da so nanje pritiskali, naj iz poročil izločijo »klimatske spremembe,« »globalno segrevanje« in podobne izraze, da so nadrejeni s posegi v njihova poročila spreminjali pomen znanstvenih ugotovitev, da so državni uradniki napačno predstavljali njihove ugotovitve, da so se poročila izgubljala ali bila založena in da se je z njihovo objavo tudi sicer odlašalo, da so njihovo delo oteževali z novimi in nenavadnimi administrativnimi zahtevami in da so bili postavljeni pred izbiro spremeniti znanstvene izsledke ali izstopiti iz projektov. Podobne prakse je ameriška vlada uveljavljala tudi na drugih področjih, na področju raziskovanja podnebnih sprememb pa so bili pritiski najhujši.
Pritiskom so bili podvrženi tudi člani Medvladne panelne skupine za klimatske spremembe, ki jo je ustanovila OZN. Nekateri so povedali, da so »politiki« iz poročila črtali vse, za kar so menili, da ogroža interese njihovih držav. V propagandno kampanjo so krenile tudi korporacije z naročanjem raziskav, ki so ali zanikale klimatske spremembe ali človeški vpliv na njih, ter diskvalifikacijami raziskav, ki so prinašale njim neljuba dognanja, in še posebej znanstvenikov, ki so bili najglasnejši pri opozarjanju na nevarnost podnebnih sprememb.
Drugi zgled je zagovarjanje gensko spremenjenih organizmov (GSO). Tu je korporacij ena sama znanost, zabeljena s človekoljubjem. Fantastično organizirana propagandna kampanja neslutenih razsežnosti pripoveduje, da so GSO znanstvena rešitev za nahranjenje vse številnejšega človeštva, in dokazuje, da so GSO zdravju neškodljivi. Ustvarja se vtis, da o tem vlada med znanstveniki popoln konsenz. Drugačna mnenja so zamolčana ali odrinjena na rob. Reakcija Monsantovega predstavnika za javnost na objavo poročila pod okriljem OZN, da je pesticid roundup kancerogen, veliko pove o njihovem odnosu do neodvisnih znanstvenih raziskav. Tega ne bodo tolerirali. Znanstveniki, ki iz takih ali drugačnih razlogov potrjujejo korporacijska stališča, tudi pri nas, radi zamejujejo predmet svojih raziskav in razprav tako, da destruktivni učinki GSO ostanejo zunaj vidnega spektra, obenem pa svoje trditve raztegujejo na področja, za katera nimajo nobene ekspertize. Kot znanstveniki govorijo o stvareh zunaj svoje stroke, molčijo o tistih, o katerih bi morali govoriti, in delujejo kot politične skupine pritiska. Dobro za korporacije, slabo za znanost, katastrofalno za večino ljudi in drugih živih bitij.