Brez kriznega komunikacijskega načrta
Če so bili ob začetku mandata Cerarjeve vlade s komuniciranjem njenih predstavnikov nezadovoljni predvsem novinarji, je lahko v zelo kratkem obdobju njen podcenjujoč odnos do strateškega in kriznega komuniciranja spoznala tudi mednarodna javnost. Najprej se je vladi zgodila vojaška parada v Zagrebu – obrambna ministrica Andreja Katič je napovedala udeležbo slovenskih vojakov na paradi, potem pa je vlada z neprepričljivimi argumenti to udeležbo preklicala. Takoj za tem pa je udarila še prisluškovalna afera v zadevi arbitražni sporazum. A ta po Klinetovem mnenju sploh ni bila nepričakovan dogodek.
»Predvsem bi moral dobro delovati informacijski sistem. Na vprašanja bi morali odgovoriti z relativiziranjem, da premlevajo stvar, in tako bi pridobili tempo za bolj poglobljeno strategijo odgovarjanja. Seveda vse bolj ali manj skladno z že prej domišljeno strategijo v načrtu kriznega komuniciranja. Komuniciranje bi morali preusmeriti v vir informacij, ki je bil takoj sporen, saj je prihajal očitno načrtno prek srbskega medija. Za 'priznanje greha' je bilo tako kot vedno še kar nekaj časa in primernejših trenutkov,« na vprašanje, kako bi se morala slovenska vlada odzvati na dan, ko sta Večernji list in Kurir objavila prispevka o dogovarjanjih slovenskih predstavnikov v arbitražnem postopku, odgovarja Mihael Kline. Kot je namreč znano, se je z Mont Blanca v Franciji, kjer je bil na dopustu, najprej odzval zunanji minister Karl Erjavec, to pa je storil, še preden so na Hrvaškem in v Srbiji objavili tonske posnetke pogovorov med Simono Drenik in Jernejem Sekolcem. Premier Miro Cerar je že naslednji dan izrazil pričakovanje, da bosta oba »akterja« za to prevzela odgovornost. »To je še en dokaz, da slovenska vlada kriznega komunikacijskega načrta nima, saj je abeceda kriznega komuniciranja v načelu 'eno podjetje, en glas' in začasni popolni centralizaciji komunikacij,« Erjavčevo »soliranje« komentira strokovnjak za strateške komunikacije Brane Gruban.
»Dobljena je etapa, ni pa to zmaga«
Kot še dodaja Gruban, je v kriznih razmerah resnica pogosto žrtev, a je hkrati lahko tudi velika zaveznica na poti do končne zmage. Zato v tem, da sta Sekolec in Drenikova »priznala« svoja dejanja, ne vidi nič spornega, bi pa morala naša politika po njegovih besedah bolje problematizirati nezakonito prisluškovanje, pa tudi, kaj to »priznanje« sploh je – etično odstopanje profesionalcev in ne apriorno priznanje »greha«: »Tudi te priložnosti nismo znali komunikacijsko prav izrabiti, ker je spet imela prvo besedo politika in ne stroka.«
Slovenska stran bi morala na dan objave prisluhov aktivirati strateški načrt. »Izkazalo pa se je, da ta ne obstaja, saj bi sicer ravnali koordinirano, po preigranem scenariju. Tako so namesto proaktivno ravnali reaktivno in se zgolj odzivali na vnaprej premišljene korake hrvaške strani. Ta je diktirala tempo, vsaj nekaj časa, šele z imenovanjem novega arbitra pa se je vsebinsko politično ravnotežje spet nekoliko vzpostavilo,« pojasnjuje Guban, ustanovitelj družbe Dialogos, in dodaja, da bi morala zdaj slovenska vlada še aktivneje komunicirati in se ne zadovoljiti z doseženim. »Dobljena je etapa, ni pa to zmaga. In velik del zmage bo tu v piarju.«
Sommeregger ob zadnjih spodrsljajih slovenske vlade izpostavlja tudi nemško kanclerko Angelo Merkel, ki je po njegovih besedah »svetovna prvakinja v molčečnosti«, saj se leto dni ni odzvala na ameriške prisluhe. »Medtem pa so se nemški nižji uradniki pogajali z ameriško stranjo. Slovenija, ki na komuniciranje molka še ni pripravljena, se zdaj s Hrvaško ne pogaja, vezi so pretrgane, čeprav bomo morali na koncu spet sesti za isto mizo,« napoveduje Sommeregger. Prepričan je, da bi se sporu s Hrvaško lahko izognili, če bi tudi slovenska diplomacija odigrala svojo vlogo. Kot pravi, bi morala v dogovoru s hrvaško stranjo arbitražnemu sodišču že prej predlagati, naj svoje odločitve ne objavi pred hrvaškimi parlamentarnimi volitvami. Evropa bi namreč po Sommereggerjevemu prepričanju takšen predlog razumela.
Blaž Petkovič
