Otroci iz zelo različnih družin so zbrani na enem mestu, nekateri pa prihajajo na ta del obale tudi zaradi zdravstvenih težav. Debeli rtič je namreč znan po zdravilni, blagodejni morski klimi, ki koristni zlasti tistim, ki imajo kakršne koli težave z dihali. Prav vsi otroci, brez izjeme, pa so najbolj navdušeni nad tem, da se lahko kopajo v morju, pa tudi v bazenu z morsko vodo. Plavajo, skačejo v vodo in se v njej žogajo, drugi oprezajo za školjkami ob obali, spet tretji pa v senci igrajo badminton oziroma sodelujejo v različnih delavnicah, pri katerih jih vodijo in usmerjajo njihovi vzgojitelji. Za prav vse pa je tistih nekaj brezskrbnih dni, ki jih preživijo daleč stran od doma, nepozabnih in vsi v en glas zatrjujejo, da jim ni za domačimi čisto nič dolgčas.
Časa za domotožje ni
Tako nam je zatrdil tudi devetletni Gaber Glavan iz Ivančne Gorice, ki je bil letos na Debelem rtiču prvič. »Tu je zelo luštno. Bil sem že v kakšnih drugih kolonijah, ampak tu mi je vse zelo všeč,« nam pove in doda, da se od vsega najraje kopa. Potem nam je razkril tudi, čemu se je znašel ravno na Debelem rtiču. »Dobil sem napotnico, ker sem imel dve operaciji sinusov. In ta zrak tukaj mi res zelo prija,« nam pove brez zadržkov in pokaže na figure iz balona, ki jih je izdelal sam s pomočjo vzgojitelja Andreja, ki je te veščine očitno dobro obvladal.
Spretnost svojih prstov in moč pljuč je z napihovanjem pisanih balončkov preizkušala tudi Mineja Kralj iz Ljutomera. »Jaz sem tu že četrto leto in že vse poznam, sovrstniki pa so vsakič drugi. Ampak se hitro spoprijateljimo, z mnogimi pa si dopisujem tudi potem, ko se vrnem domov,« nam pove zgovorna devetletnica, ki obenem prizna, da jo kljub številnim aktivnostim kdaj pa kdaj premaga tudi domotožje. »Takrat grem po učiteljico, ki me vedno potolaži,« še pove in doda, da jo doma najbolj pogreša njen oči.
Že peto leto je na letovanju na Debelem rtiču tudi enajstletni Rok Martinčič iz Radeč. »Najboljše je zvečer, ko smo spodaj na plaži in imamo različne partije in tudi plešemo. Jaz osebno sicer ne plešem preveč rad, bolj pri tem opazujem druge, predvsem dekleta,« nam odkrito prizna Rok. Med našim klepetom se na obalo vrne manjša ladjica, na kateri so otroci iz tistih družin, ki si običajno počitnic ob morju ne morejo privoščiti. »Bili smo na izletu v Kopru. Nikoli še nisem videl toliko ladij kot tam v pristanišču. Ene so res velike in tiste v zabojnikih pripeljejo k nam tudi banane,« nam vtise o tem, kar je videl in slišal, na hitro strne osemletni Aljaž, ki ob sebi stiska rjavega medvedka, od katerega se menda nikoli ne loči.
Mlajši aktivnejši dopoldne, starejši popoldne
»Sem prihajajo otroci z zelo različnimi navadami. Mi jih opazujemo in usmerjamo pri igri, zelo pa smo pozorni, da so v neko aktivnost vključeni vsi, da ni razlik,« nam pove Lara Poljanšek iz Domžal, ki je na Debelem rtiču v vlogi vzgojiteljice letos prvič. Doda, da je letovanje za mnoge koristno, četudi naporno, saj tiste, ki pridejo na Debeli rtič z napotnico, utrudijo že obvezne terapije in vadbe v vodi, ki potekajo pod nadzorom.
Zanimive izkušnje je v štirih letih, odkar je pedagoška vodja na Debelem rtiču, zbrala tudi Gabrijela Kukovec Pribac in nam nekaj statističnih podatkov stresla kar iz glave. »V tem času smo imeli tukaj 15.000 otrok, le kakšnih 33 med temi je utrpelo kakšne poškodbe, kot so razne ureznine, zvini, buške in podobno. Večina pa jih pri nas vseeno preživi nepozabne počitnice,« pravi Kukovec-Pribačeva, ki je z ekipo športnikov, psihosocialnih terapevtov, učiteljev in vzgojiteljev izdelala dinamiko dnevnega ritma tako za mlajše kot tudi starejše otroke.
»Zanimivo je, da so zahtevnejše telesne aktivnosti, kot so treningi plavanja, nogometa in podobno, za mlajše otroke bolj primerne v dopoldanskem času, medtem ko imajo starejši otroci povsem drugačen bioritem in jim v dopoldanskih urah bolj ustrezajo umirjene aktivnosti, razne ustvarjalne delavnice, nabiranje školjk in podobno,« pove izkušena pedagoginja, ki je hkrati tudi socialna delavka.
Četudi mnogi preživljajo brezskrbne počitniške dni, pa brez določenih pravil in reda, ki se ga morajo držati vsi, ne gre. »Saj jih nekateri tudi preslišijo, ampak nam jih ni problem ponoviti tudi po desetkrat, če je treba. Pomembno je, da pri tem ostanemo strpni. Pa saj je razumljivo, da je tako, saj naenkrat k nam pride z avtobusom tudi po 200 otrok,« še doda. In prizna, da marsikdo med njimi potoči tudi kakšno solzo.
»Na solze, ki tečejo navadno vedno prvi dan, pa tudi drugi ali tretji, ko je kriza največja, smo se že navadili. Včasih so zanje krivi tudi starši, ki izražajo pretirano zaskrbljenost in ob razhodu z otrokom večkrat rečejo, da ne vedo, kako bodo zdržali brez njega. In otrok potem o tem razmišlja. Ko jim dopovemo, da to ni nič takega, so bolj pomirjeni,« še pove Kukovec-Pribačeva. Sicer pa solze pogosto pritečejo tudi, ko pride čas za slovo, saj mnogi v nekaj dneh spletejo pristne prijateljske vezi. In tudi zato se na Debeli rtič nekateri radi vračajo znova in znova.