Zdaj poučujete sami, nekoč pa so poučevali vas. Biti v razredu prof. Irene Grafenauer, se zdi, je želja vsakega mladega flavtista. Kako je uspelo vam?

Zgodilo se je v resnici spontano, na Mozarteumu sem imel dve možnosti, pa me je potem v svoj razred vzela prof. Grafenauerjeva. Vsak profesor v resnici sam izbere svoje učence; prideš sicer na izpit, odigraš, profesor ima na voljo določeno število mest, in potem odloči, koga bo vzel.

Predstavljam si, da zahteva veliko perfekcionizma?

(smeh) Ni tako hudo, nihče ne ve vsega. Je pa po mojem pomembno, da s profesorjem že pred avdicijo vzpostaviš neki stik; greš na kakšno njegovo uro, seminar. Ta vez se potem lahko nadaljuje in morda mu medtem prirasteš k srcu, in to je potem lahko eden od odločilnih dejavnikov pri njegovi odločitvi. Veliko jih danes igra tehnično brezhibno, značaji pa so različni.

Tudi prof. Kofler, se zdi, je pomembno zaznamoval vašo pot. Vas je on potegnil med Münchenske filharmonike, kjer je sam prvi flavtist?

Če sem odkrit: vse delo je opravila profesorica Grafenauer, izpilila me je do konca. Podiplomski študij sem opravljal tudi pri prof. Koflerju, ampak z njim sem nekatere stvari le dodelal. Res pa sem se pri njem osredotočil tudi na orkestre, kajti če greš na avdicijo za orkester, je priporočljivo, da prej poslušaš posnetke tega orkestra, da slišiš način njihovega igranja, barvo tona. Münchenski filharmoniki so recimo zelo znani po temnem tonu – in potem se skušaš temu čim bolj približati, pri tem pa mi je seveda pomagal tudi Kofler.

Zahteva ta temni ton orkestra kakšno posebno flavto?

Ne, gre le za malce drugačen način igranja, biti moraš fleksibilnejši, v vsakem primeru pa dober flavtist. V orkestru nas je pet flavtistov: dva prva, dva druga in piccolistka. Nimamo točno določeno, koliko terminov moramo imeti na leto, vse je stvar dogovora znotraj naše skupine. Vsako leto dobimo fiksni program, vsak teden so trije, štirje abonmajski koncerti, in če se igra Beethovnova 9. simfonija, kjer igrajo tri flavte, imata dva flavtista prost večer.

Od letos naprej je novi šef dirigent vašega orkestra Valerij Gergijev. Je zaradi njegovega zdravstvenega stanja kaj spremenjen vaš jesenski urnik?

Nič ne vem o njegovem zdravstvenem stanju, uradno so vse turneje, gostovanja potrjeni. Vsak novi človek pred orkestrom pomeni neki nov navdih. Če sodim po tem, kar so predstavili na tiskovni konferenci, se obetajo zanimive stvari, recimo močna koncertna turneja po Rusiji in sodelovanje z Marijinem gledališčem v Sankt Peterburgu v septembru, celo snemali bomo z Gergijevim, in tega se zelo veselim.

Nekje sem prebrala, da vam je najljubši med maestri Zubin Mehta, ki bo tudi gostoval na letošnjem Ljubljana Festivalu.

Naštel sem kar nekaj najljubših dirigentov, obesili pa so se potem le nanj, ker jim je to ime najbrž najbližje. Drugače so tu še drugi odlični dirigenti, recimo Gustavo Dudamel. Lani je z nami prvič sodeloval in je bilo fantastično. Tu je še vrsta mladih, kot so Andris Poga, Juraj Valcuha, Gustavo Gimeno, pa nekoliko starejši James Gaffigan. Seveda je v tej plejadi tudi Zubin Mehta, ki mi je še posebej prirasel k srcu, ker je dirigiral prvi program, ki sem ga igral s tem orkestrom. Ko igraš s tako velikim orkestrom, imaš v začetku določene predsodke, strahove. Nekako mi je odvzel ta strah, zelo rad ima mlade in je zelo človeški, kar mi je takrat dalo dodatno motivacijo.

Koliko imate orkestraši glasu pri vabilu dirigentov?

Sodimo pod mesto München. Če se glasuje za šefa dirigenta, glasuje orkester. Svojo odločitev pošljemo na mestni urad, kjer jo vedno potrdijo. Imamo svojega intendanta, ki vabi dirigente in soliste, sploh ko smo v fazi iskanja novega šefa dirigenta. Še pred časom pa smo po koncertih dobili tudi glasovalni listek, na katerega smo napisali, ali določenega dirigenta še povabimo. Seveda koga tudi odklonimo.

Kaj nam pripravljate za nocojšnji recital?

Tokrat sva s Ferčičem pripravila baročni program, osredotočila sva se na dve Bachovi sonati, dodala sva še nekoliko »lažjo« Telemannovo sonato, pa sonato Michaela Haydna, za konec pa še Mozartovo Malo nočno glasbo, ki bo dodala piko na i. Najina izvedba te skladbe bo posebna v tem, da je prirejena za čembalo in flavto, in nisem prepričan, če je to že kdo izvajal pri nas.