Vse je v redu, dokler ti s svojim vedenjem ne motijo prireditve, na njej zbranih poslušalcev in navsezadnje izvajalcev. Primer je koncert Patricie Barber pred nekaj leti. Koncert je bil (mukoma, hladno, a kljub temu profesionalno) izveden ob živalskem kruljenju množice na drugi strani zidu, hrumenju mopedov in žvenketu steklenic. Izvajalka je kot številni izmed nas v publiki zaman s pogledom iskala nekoga od odgovornih, ki bi vsaj nekoliko utišal tiste, ki jim je bilo za koncert očitno prav malo mar. Kje so bili odgovorni? Ne vem. Varnostniki so se skupaj s svojim (ne)odgovornim vodjo veselo zabavali ob vhodu v Križanke. Svojega denarja nisem vložil v poslušanje razgrajanja mimoidočih pešcev oziroma pijancev. Želel sem koncert, izveden v normalnih pogojih za poslušalca (ali če želite – plačnika). Kaj sem dobil? Nekaj gasilski veselici podobnega in dvom, ali naj sploh še obiščem kak koncert v Križankah, saj je (skoraj brez izjeme) vedno tako, kot sem opisal. Če me iz opisanih razlogov ne bo več v Križanke, se to ne bo nikjer poznalo. A menim, da nas je takih vedno več. Vsako leto je več tudi izvajalcev, ki »dober glas« prizorišča nesejo naprej in razen za veliko oziroma več denarja kot do zdaj ne bodo prišli nazaj. Na koncu bo ob takem razmišljanju seveda zmagala množica za zidom. V Križankah bodo na odru le še ceneni muzikanti, hrup ne bo motil ne njih ne njihove publike in potem bomo vsi srečni. Eni zato, ker bodo dobili, kar so od nekdaj želeli. Drugi zato, ker nas preprosto ne bo več v Križanke in bomo dobro glasbo poslušali tam, kjer nam jo postrežejo, tako kot se za dobro glasbo spodobi. Pa da ne bo kdo narobe razumel, naj ponovim: nič nimam proti tistim, ki glasbo poslušajo zunaj prizorišča, spoštujem njihovo odločitev, da na koncert ne gredo. Motita pa me hrup in s tem izkazano nespoštovanje do poslušalcev in izvajalcev. (Morda spet kdaj) nasvidenje v Križankah!
Robi Jamnik
