»Zakaj vztrajati, če smisel ni vedno jasen. Čemu sploh delovati, če vedno znova pridemo do ugotovitve, da je vse skupaj nesmiselno. In na kakšen način se lahko umetniki danes dotaknejo vsega vajenega gledalca.« S temi besedami kurator Žiga Dobnikar povzema bistvo razstave Spoj / Splice v Galeriji Škuc, na katero je vključil šesterico del. Razstava išče mesta, na katerih umetniška dela brez eksplicitnega angažmaja in s širokim naborom avtorskih poetik subvertirajo prevladujoče družbene paradigme.
Skrajno neproduktivne aktivnosti
Na izpostavljenem mestu ob vhodu v galerijo pozornost pritegne video Izpolni mi željoJasne Hribernik in Zmaga Lenardiča iz leta 2000, v katerem spremljamo moškega, ki z zlato pobarvano škarpino repetitivno udarja po mizi in ob tem vzklika »Izpolni mi mojo željo!« Aluzija na zlato ribico, ki izpolni tri želje, po mnenju kuratorja povzema stanje, v katerem se je znašla današnja bolj ali manj mlada generacija, ki neprestano nekaj zahteva, pri tem pa niti sama ne ve, kaj. Hkrati pa uporablja – podobno kot oseba v videu, ki vse svoje upe polaga v že davno mrtvo ribo – dvomljive metode, ki očitno ne bodo rodile sadov. Tako razmišlja tudi Jasna Hribernik, ki pravi, da je projekt razmišljanje o času, v katerem skušamo vse stvari prisiliti k temu, da se zgodijo. »Vse stremi h končnemu uspehu, sploh ni več pomembna lepa ideja želje, pač pa zgolj to, da se mora takoj izpolniti.«
Smiselno se na to navezujeta razstavljeni deli Tomaža Furlana iz cikla Wear (2005). Kovinski konstrukciji sta zelo rudimentarna enofunkcijska stroja, ki sta namenjena opravljanju preproste in predvsem skrajno nesmiselne dejavnosti. Ena je namenjena odlaganju uteži na predvideno mesto, kar kot »nagrado« prinese udarec po glavi. Furlan pravi, da njegova dela nastajajo spontano in mimogrede. »Tako izdelki kot ideje so improvizacija: nimam načrta, kar nastane, nastane.« Njegov produkcijski pristop živahno komunicira z našim običajnim, ki ga utelešajo tudi razstavljeni stroji: zjutraj vstanemo, gremo na delo, kjer nekaj repetitivno delamo, da gremo kasneje domov, gledat TV in spat. Vztrajanju navkljub ali pa prav zato jih na koncu dobimo še po glavi.
O boljših možnostih, ki jih ni
Mednarodni priokus razstavi dajeta video projekta Kri in Osvajanje sreče nemškega umetnika Oliverja Pietscha, katerega specializacija so videi, ki jih sestavlja iz izsekov filmov. »Odločim se za neko temo, potem raziskujem, kako je ta tema obravnavana v najrazličnejših filmih, iz posameznih tematskih prizorov nato sestavim lasten video.« Temi videov na razstavi so droge oziroma njihova zloraba (45-minutni video je vsekakor zanimiva meditacija na osrednjo temo razstave) in kri. Rezultat njegovega dela so svojevrstni napadi podob, ki pa so vendarle asociativno spretno nanizane, tvorijo lastno naracijo in so (še posebej v primeru prelivanja krvi) tudi estetske.
Del razstave je še velik kolaž Žige Kariža z naslovom Da Lacht die Mark (Brez naslova), ki je kritika potrošništva, izražena skozi diskrepanco med lepo zunanjo podobo in uporabo motivov (denimo denarja), ki namigujejo, da so odnosi v ozadju moralno problematični.
Na razstavišču najdemo tudi vizualno pesem preminulega vsestranskega umetnika Ivana Volariča FeaDesperado Tonic Water iz leta 1975, ki je diskretno umeščena ob ostala razstavljena dela, a kljub temu učinkovito spregovori o kompleksnem odnosu med cilji, smislom in vztrajanjem. Končnost je tudi tema fotografskega cikla ObiskovalciGorana Bertoka iz leta 2004, s katerim gledalca na neposreden način sooči s smrtjo, saj fotografije prikazujejo enega od končnih stadijev človeškega telesa, kremacijo.
Kurator Žiga Dobnikar meni, da so fotografove podobe tako močne tudi zato, ker smrt v sodobni družbi sploh ni več prisotna, vsaj v svoji fizični pojavnosti. Ta nas navdaja s tesnobnostjo in velik del prizadevanj sodobnega človeka je zato povezan z različnimi oblikami izogibanja smrti; tipična oblika je obsedenost z zdravim telesom. Vsak opomin na končnost ostaja eden najboljših načinov, kako se pogovarjati o smiselnosti naših prizadevanj. Na vprašanje, zakaj vztrajati, Bertok jedrnato odgovarja: »Zakaj pa ne vztrajati? A je kakšna boljša možnost?«
