Vzpon na osrednji mariborski hrib Piramido, zarezan v severno stran mesta, je ponudil štajersko prestolnico kot na dlani. Sprehod med mestnimi vinogradi je odpiral pestro zvočno kuliso: iz Ljudskega vrta je odmeval napev domačih navijačev, ki so se veselili zmage vijoličastih, park je poplesaval v ritmih reggae koncerta, po vetru menjajočo zvočno kuliso pa so občasno prekinili še šumi mesta. Na vrhu se je razprostrl pregled nad vsem Mariborom, na vzhod razpotegnjenim v Dravsko dolino, na zahod pa razširjajočim v Dravsko polje, z desne so pozdravili ostanki starega gradu in kapelica, z leve pa lesena hišica in vesela druščina ob kozarčku vina.
Hrib, ki zbuja čustven naboj
»Čustven naboj Mariborčanov do hriba je fenomenalen. Dejansko nismo mesto pod Pohorjem, ampak pod Piramido in zelo redko je, da je hrib tako globoko zarezan v mesto in ga tako močno zaznamuje. Zato Piramido jemljemo kot izhodišče za povrnitev stare slave Maribora, ki kot napet popek čaka, da se razcveti. Mogoče se sliši nekoliko smešno in glede na prevladujoče vzdušje tudi nenavadno, a veliko sem na terenu in aktiven na različnih področjih od turizma do gostinstva in povsod se to vedno bolj kaže. Prepoznali smo ta potencial in stopili v akcijo,« nam je pojasnil Andrej Zemljič, član zadruge Vino Piramida. Tudi njemu gredo ob omembi Piramide mravljinci po koži in pravi, da so tudi ljudje očitno čakali nekaj takšnega, saj je odziv dober, čeprav niso še niti prav zagnali promocije in drugih aktivnosti.
Vino, turizem in kultura za lepšo prihodnost
Zadruga je sestavljena iz štirih vinarjev, Horvata, Ramšaka, Protnerja in Goloba, ter petih drugih interesentov. V ospredju je vinska zgodba, razlaga Zemljič, in v ta namen so pred poletjem tudi najeli in uredili nekdanji Vinagov vinograd na pobočju Piramide in postavili degustacijski prostor na vrhu. Hrib želijo navezati tudi na širše kulturno dogajanje, zato so se povezali z Zavodom Udarnik, ki je prvi testni konec tedna filmskih projekcij izvedel že v času festivala Lent, avgusta pa se bodo nadaljevale vsak konec tedna in se sklenile z zgoščenim vsakodnevnim programom zadnji teden. Na hladen petkov večer nas je tako pogrel odlični dokumentarec o ženskah v slovenskem filmu Kaj pa Mojca?, sobotni večer pa je odzvanjal po jazzovskih taktih, saj si je kakšnih 70 obiskovalcev ogledalo slovenski glasbeni dokumentarec Čas za improvizacijo. Poudarek programa je tako na slovenskem in lokalnem filmu, saj so prikazali tudi že Kavarno Astorio, Barabe in Slepilo.
»Piramido bi radi vrnili Mariborčanom in prek nje znova povezali mesto. Vino in kultura sta eno, zato se nam je zdelo naravno to združiti. Filmi so res zakon,« je pojasnil Zemljič, ki se je tudi sam ob ogledu od srca nasmejal. »Vsak od nas sam ne more storiti kaj veliko, šele združeni smo lahko močni in prepoznavni. Tega se v zadrugi zavedamo in zato smo pripravljeni podpirati takšne zgodbe. Cela regija mora cveteti.« Imajo tudi veliko podporo Zavoda za turizem Maribor, ki želi Piramido kot destinacijo znova obuditi, pri tem pa potrebuje predvsem kakovostne vsebine. V zadrugi že razvijajo številne ideje, med drugim tudi obuditev nekaterih eminentnih vinskih kleti in čim širše povezovanje s partnerji na vseh področjih, pravi. Tudi vedno več vrat se odpira za njihovo realizacijo, zato optimistično zre v bližnjo prihodnost in napoveduje, da se bo v naslednjem desetletju mesto na presenečenje mnogih gotovo razcvetelo.
»Potencial je blazen, preveč smo skromni. Maribor bi lahko postal globalno prepoznaven kot vinsko mesto. Imamo najstarejšo trto na svetu, eno največjih vinskih kleti, kot kaže pa imamo pri Ramšaku tudi največjo prešo, česar sploh nihče ne ve. Največja prednost mesta je nasploh njegova okolica, ki ponuja možnosti za pohodništvo, kolesarstvo, izjemno vinsko pokrajino. Gostje iz tujine so navdušeni in mi pravijo, da se sploh ne zavedamo, kaj imamo,« je zaključil Zemljič, ki v središču mesta vodi tudi hostel, ki se mu je obisk samo v enem letu povečal za štirikrat. »To, kar dela Ljubljana, je tudi tukaj izvedljivo, saj imamo marsikaj za ponuditi.«
Neizkoriščen gledališki biser
Tudi Rušani so svoj letni kino postavili na izjemno lokacijo. Ko se po stranski cesti brez jasnih označb obiskovalec le prebije do cilja, ga pričaka dih jemajoč prizor. Sredi pohorskega gozda pod krošnjami veličastnih dreves se namreč razprostira polkrožno letno gledališče, ki lahko sprejme tudi do tisoč ljudi. Stanje tribun sicer ni najboljše, saj jih je že krepko načel zob časa, a z lani začetim projektom letnega kina se zdaj tam dogaja vsaj dvakrat letno in ne zgolj en teden, kot je prej trajal občinski festival Letni oder Ruše.
»Ruše se ločijo od vseh preostalih naselij v okolici Maribora po tem gledališču in naravnem nogometnem stadionu. Čar te lokacije je zato nedvomen in škoda, da se že prej ni kaj takšnega dogajalo. Moram pa reči, da je že letos zaradi večje podpore občine tudi boljši odziv. Domačini poznajo gledališče in se radi odzovejo, ko se nekaj dogaja,« je pojasnil Urban Žunko, idejni vodja ruškega letnega kina. Sobotni mladinsko obarvan program s francoskim glasbenim filmom Raj je obiskalo kakšnih 50 pretežno mladih gledalcev, kar je tudi povprečen obisk kina. Organizatorji želijo podpreti predvsem slovensko filmsko produkcijo, zato je več kot polovica programa domačega (Pot v raj, Kaj pa Mojca?, Rdeča raketa, Čas za improvizacijo, Kavarna Astoria), dopolnjujejo pa ga tuji filmski vrhunci, kot sta 20.000 dni na Zemlji in Poti. Rušani so kulturni dogodek, ki bo trajal vsak večer do sobote, povezali tudi z dobrodelno noto, saj bodo vse prostovoljne prispevke, ki jih pobirajo namesto vstopnine, namenili za operacijo lokalnega dečka.