Eden takšnih je tudi Miha Drajzinger, najstarejši še živeči flosar, ki nam je še pred plovbo pokazal, kako so nekoč tesali hlode za flos. Ni bilo namreč vseeno, kakšno sekiro je imel mojster v rokah, kot tudi ne, kateri les je izbral. Za splav je bil najboljši les jelk, ker v vodi zdrži najdlje, a mora biti hkrati tudi primerno nasekan, nikakor pa ne gladko odrezan.
Denar zapravili tudi za ljubice
Splavarjenje je bilo tod živahno že v 13. stoletju, ko pa je prišla železnica, so splavarji drug za drugim izgubljali posel. Po železnici je šlo pač hitreje. A zgodb, povezanih s splavarji, ne manjka. Menda se je na splavu od Vuzenice do Maribora nekoč popeljal tudi sam blaženi škof Anton Martin Slomšek. »Moj pradedek je bil splavar. Pravzaprav so tukaj ob Dravi bili skoraj vsi splavarji, saj je Koroška že od nekdaj bogata z lesom. In lastniki so kupce lesa iskali vse do Varaždina, celo v Črno goro so ga prodajali,« spomine obuja Gostenčnik. Pripomni, da so znali denar ne le zaslužiti, pač pa ga tudi zapraviti. Pogosto tudi za ljubice. »Zaslužek pa ni bil slab. Marsikdo je na flosarski rajži zaslužil celo bolje kot učitelji v tistem času,« pravi Gostenčnik. In še, da mora potrkati po lesu, ker se doslej na Dravi ni zgodilo nič hujšega. Navsezadnje je splav eno najbolj varnih prevoznih sredstev, ki se ne more prevrniti ali potopiti. »Se je pa zgodilo, da je enkrat neka gospa močnejše postave sedela bolj na koncu klopi in kar naenkrat padla v vodo. Eden od flosarjev, ki je imel okoli 140 kilogramov, jo je dobesedno z eno roko zgrabil in potegnil iz vode. Ko jo je še držal, pa je vprašal, ali jo še posuši ali izpusti,« opiše dogodek Gostenčnik in doda, da so se ob tem, vključno s potnico, vsi pošteno zabavali in se nasmejali. Tu in tam pa jo je splavarjem zagodlo tudi vreme. »Enkrat samkrat nas je pred leti dobila prava vihta, kot rečemo na Koroškem. Se je Drava skoraj pokonci postavila. Pa smo se ob obrežju privezali in počakali, da je minilo,« pove Gostenčnik. Letos so se splavarji povezali s Koroško hišo, turističnim produktom, ki združuje nastanitev, hrano in odkrivanje skritih kotičkov. V sklopu tega deluje tudi gostilna Pri lipi, kjer Helena Kresnik Pažek ponuja pristne koroške jedi. Gostom na splavu je tako ponudila neklče, nekakšne male vodne žličnike, pa koroške flike, ki so v bistvu zeljne krpice s koroško skuto iz Dravske doline, svinjsko ribico na žaru, ječmenovo kašo, kar vse je popestrila z zgodbo treh vrst sirov iz Mislinjske doline. A pravi flosarji nekoč nikoli niso jedli tako dobro in tako obilno, temveč so večinoma preživeli popotovanje ob suhi hrani, z bolj obilno malico pa so jih pričakali doma. »A tisti, ki nas obiščejo, morajo od nas oditi zadovoljni in tudi siti. In veseli smo, da lahko dokažemo, da splavarjenje ni samo vožnja, pač pa tudi kulinarični užitek,« pravi Lucija Lauko, projektna sodelavka Koroških splavarjev.