Nadzor ministrstva za zdravje nad nego bolnikov na ljubljanski nevrološki kliniki je razkril vrsto lukenj pri skrbi za varnost bolnikov, ki so lahko prispevale k primeru Radan. Na njegovem nekdanjem oddelku oziroma enoti, na primer, niso natančno zapisovali, koliko katerega zdravila je prejel bolnik, prav tako so bili premalo dosledni pri spremljanju napak pri dajanju zdravil. Tudi sistem evidentiranja in obravnave opozorilnih dogodkov ni deloval, kot bi moral. »Tak sistem bi lahko pravočasno opozoril na dlje časa trajajoče dogajanje v enoti,« domnevajo na ministrstvu za zdravje.
Premalo izobraževanja, premalo higiene...
Nadzorniki ministrstva, ki jih je vodila Zdenka Tičar, so ugotovili še, da na nevrološki kliniki niso ustrezno hranili vseh zdravil, padce bolnikov pa so evidentirali le na nekaterih njenih oddelkih. Pomanjkljivo je bilo tudi izobraževanje zaposlenih. Srednja medicinska sestra, ki se odločitvi zdravnika Ivana Radana o dodajanju kalija umirajočemu pacientu ni uprla, se pred tem več kot tri leta ni udeležila nobenega izobraževanja ne znotraj ne zunaj bolnišnice. Zaposleni, zlasti zdravniki in študenti, ki tam delajo, so se slabo odrezali tudi pri higieni rok. »To je lahko vplivalo na prenos bolnišničnih okužb,« opozarjajo na ministrstvu za zdravje. Vse to bodo morali na ljubljanski nevrološki kliniki urediti, nadzorna komisija pa je priporočila še, naj čim prej določijo poklicne kompetence zaposlenih v zdravstveni negi. Tako bo jasneje, kaj je čigava naloga in kje lahko kdo dela.
Na hude težave so nadzorniki naleteli tudi, ko so vzeli pod drobnogled odnose in komunikacijo na oddelku. Nekatere medicinske sestre so opozorile, da se zdravniki niso ustrezno odzvali, ko so jih seznanile s poslabšanjem bolnikovega stanja. Opažale so tudi, da imajo zdravniki včasih zelo različne pristope k zdravljenju. Nadzorniki so dobili tudi več namigov o slabih odnosih. V UKC Ljubljana bodo morali ministrstvu za zdravje po novem sproti poročati, kako izboljšujejo oskrbo nevroloških bolnikov. Naslednji nadzor bo komisija ministrstva za zdravje opravila januarja prihodnje leto. Na ministrstvu za zdravje dodajajo, da v bolnišnici k ugotovitvenemu zapisniku nadzora niso dali pripomb.
V UKC Ljubljana bodo upoštevali priporočila, a se ne strinjajo z nadzorniki
V UKC Ljubljana se z nekaterimi trditvami nadzornikov ne strinjajo. Na nevrološki kliniki in tudi v celotnem UKC Ljubljana že več let deluje sistem, s katerim spremljajo opozorilne dogodke, so zavrnili enega ključnih očitkov. Zatrdili so tudi, da so pripombe ministrstvu posredovali v roku, a po samem zapisu ugotovitev nadzornikov ni bilo medsebojnega usklajevanja.
Prav tako ne držijo ugotovitve o nedoslednem spremljanju padcev bolnikov, zagotavljajo v bolnišnici. »Nenehno spodbujamo prijavljanje odklonov in smo pri tem uspešni, saj število prijav raste.« Zavračajo tudi oceno, da za izobraževanje niso skrbeli dovolj sistematično. Za vsa delovna mesta imajo opise del in nalog, ki jih postopno nadgrajujejo s kompetencami, dodajajo, marsikaj pa so storili tudi za reševanje konfliktov med zaposlenimi. V bolnišnici pričakujejo, da bodo na ministrstvu ugotovitve nadzornikov dopolnili, njihova priporočila pa bodo kljub temu upoštevali. Tako so se že lotili izboljševanja komunikacije med zdravniki in medicinskimi sestrami.
Nadzor, ki so ga odredili v UKC Ljubljana, je bil zaključen že januarja. Že takrat so v bolnišnici ugotavljali, da je zdravnik Ivan Radan zelo verjetno pospešil smrt enega od bolnikov in da se nekateri njegovi sodelavci oziroma nadrejeni niso ustrezno odzvali na njegovo ravnanje. Poleg vodje zdravstvene nege sta bila takrat razrešena predstojnik intenzivnega oddelka nevrološke klinike prim. mag. Viktor Švigelj in predstojnica kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo prof. dr. Bojana Žvan.
Kdo odloča, kdo je odgovoren?
Nekatere dileme, ki jih je odprl januarski nadzor, še niso rešene. »Odprto je vprašanje pristojnosti. Medicinske sestre imajo seveda svojo avtonomijo. Jasno je tudi, da lahko podajo ugovor k zdravnikovim evidentno napačnim naročilom. Prav tako lahko o nečem, kar se jim ne zdi dobro, obvestijo drugega zdravnika. Seveda pa medicinska sestra ne more kar neomejeno odločati, če na primer dva zdravnika menita drugače od nje,« ugotavlja strokovni direktor bolnišnice prof. dr. Sergej Hojker. Teh razmerij ne bi smeli urejati le z vidika primera Radan, meni Hojker, ampak je treba pogledati širše.
Predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Darinka Klemenc ob tem poudarja, da nekdanji Radanov oddelek nikakor ni tipičen oddelek v slovenskih bolnišnicah. Na večini oddelkov, kar velja tudi za ljubljanski UKC, se je v zadnjih letih skrb za varnost bolnikov močno izboljšala. Vseeno pa bo treba na državni ravni strožje zapovedati izobraževanje srednjih medicinskih sester, ki je v tem primeru šepalo. Na ministrstvu za zdravje bi morali po njenem zato čim prej sprejeti pravilnik o izobraževanju zdravstvenih delavcev in sodelavcev, ki bi prinesel dodatne varovalke pred prešibkim znanjem. Razmisliti je treba tudi o ukinitvi Zujfa, ki je močno omejil zaposlovanje. Na nekdanjem Radanovem in drugih bolnišničnih oddelkih so prav zato sklepali pogodbe z že upokojenimi medicinskimi sestrami. »Te kolegice so bile včasih zelo usposobljene, a danes je v njihovem znanju morda že kakšna luknjica. Na tržišču je medicinskih sester dovolj, le zaposlovati jih niso smeli na novo.«
Navsezadnje pa bo treba prevetriti tudi razmerja med zaposlenimi, je spomnila Klemenčeva. Skupaj z zdravniško zbornico so se že lotili priprave protokolov sodelovanja med poklicnima skupinama. Primeru Radan sta namreč botrovala tudi »kultura strahu« in neprimerno razumevanje hierarhije v bolnišnici.
