»Vsakič ko me nekdo vpraša, zakaj grem v tujino, ga vprašam – zakaj pa ne?« pravi novinarka Eva Panjan. Z miselnostjo, da nima kaj izgubiti, se odpravlja na magistrski študij v argentinsko prestolnico Buenos Aires. Izobraževanje je pogosto prvi stik mladih s tujino, ki ima zadnja leta dodaten magnetizem zaradi slabih zaposlitvenih možnosti in neurejenih razmer na domačem trgu dela. »Že dobro leto životarim kot klasična diplomirana prekarka. Čeprav delam na vsaj dveh koncih hkrati, redne zaposlitve ni na vidiku,« je obupala nad Slovenijo.
Rastoče število izseljencev
Brezposelnost med mladimi Slovenci ostaja visoka, četudi se ne more primerjati s stopnjami v državah, kot sta gospodarsko do tal potolčena Grčija (52,3 odstotka) ali počasi okrevajoča Španija (49,2 odstotka). Brez dela je vsak šesti Slovenec v starostni skupini od 15 do 29 let. Od brezdelja, »prisilnega« samostojnega podjetništva ali kakšne druge oblike dela, ki ne zagotavlja rednih dohodkov, kaj šele socialne varnosti, do odločitve za nadaljevanje življenjske poti onkraj meja Slovenije tako ni več daleč.
Od leta 2009, ko je slovensko gospodarstvo stisnila kriza, pa do konca letošnjega prvega četrtletja se je iz Slovenije odselilo več kot 38.000 državljanov. Ob upoštevanju tistih, ki so se v tem času vrnili v domovino, je bil neto odliv večji od 21.000, kar predstavlja dober odstotek celotnega prebivalstva.
Letos je že 16. zaporedno leto, v katerem je število Slovencev, ki zapuščajo domovino, višje od tistih, ki se vračajo. Posledice so večplastne. Izseljevanje državljanov Slovenije pomeni, da se ob hkratni rasti priseljevanja tujcev (največ iz držav nekdanje Jugoslavije) delež slednjih v slovenskem prebivalstvu veča. Aprila letos je v Sloveniji živelo že več kot pet odstotkov ali 102.500 tujcev. To je dobrih 44.000 ali 43 odstotkov več kot leta 2008. Prirast prebivalstva je ob izredno nizkem naravnem prirastku torej v celoti odvisna od tujcev, medtem ko se z odseljevanjem veča številčnost slovenske diaspore v svetu. Če k oceni Združenih narodov iz leta 2013 prištejemo najnovejše podatke državnega statističnega urada (Surs) je v tujini živečih Slovencev že okoli 240.000.
Nič kolcanja po slovenskih delodajalcih
Med njimi je tudi Miha Kline, ekonomist in nekdanji profesionalni nogometaš, ki ga je pot po končani karieri odnesla v ZDA: »Prek luže sem odšel z namenom, da se po končanem študiju vrnem in si poiščem delo v nogometu ali športu nasploh.« Toda dogodki so ga prehiteli.
Po pripravništvih v Bostonu, Orlandu, Bradentonu ter New Yorku se je zaposlil v nogometni šoli Grande Sports Academy. V šoli s sedežem v mestecu Casa Grande (zvezna država Arizona) je danes, štiri leta pozneje, direktor poslovnega razvoja in rekrutiranja igralcev. »Tu se dogajajo velike stvari na področju razvoja mladih nogometašev. V Sloveniji je zaradi nazadnjaškega razmišljanja nekaterih ljudi v nogometu, ki delujejo v zaprtem krogu poznanstev, za kaj takšnega bolj malo možnosti,« je prepričan Kline, čeprav hkrati dopušča možnost, da so se razmere v zadnjih letih vendarle spremenile. Slovenske zelenice ga še vedno mikajo: »Okrepljen z dragocenimi izkušnjami in znanjem želim s skupino pravih ljudi nekega dne ustvariti kaj zanimivega na domači nogometni sceni.« Čeprav pogreša družino in znance, jemlje fizično oddaljenost kot ceno za uspeh ter srečno in urejeno življenje.
»Želje po vrnitvi v Slovenijo za zdaj ni,« pa prizna Jerca Vertovšek Maček, ki se je z možem Žigo pred leti preselila v London, prestolnico Velike Britanije. Kljub težkim začetkom, zaradi nosečnosti in pozneje majhnega otroka, namreč dolgo ni dobila službe, se ji danes ne kolca po slovenskih delodajalcih. »Moje znanje tukaj res šteje, nihče me ne kontrolira, obravnavajo me kot enakovredno tistim, ki so tu že več let,« opisuje delovno okolje v spletni agenciji, kjer dela predvsem za farmacevtska podjetja. »V Londonu so me prvič sprejeli takšno, kakršna sem, in ne takšne, kakršna bi po njihovem mnenju morala biti.«
Se nam zaradi majhnosti Slovenije, pomanjkanja gospodarske strategije in idej za povečanje konkurenčnosti pred očmi odvija beg možganov?
Beg možganov: mit ali dejstvo?
Obstaja več poti v tujino, med najpogostejšimi sta po oceni Barice Razpotnik iz Sursa predvsem iskanje boljših zaposlitvenih možnosti in združevanje družin. Če se osredotočimo na prvo, jo lahko v grobem pripišemo ljudem, ki si v tujini najdejo službo, ali tiste, ki tam ostanejo po končanem študiju.
Ob dejstvu, da je človeški kapital ena najpomembnejših sestavin konkurenčnosti vsakega gospodarstva, je vsak nepovraten odhod dobrih kadrov za Slovenijo slab. Podatki kažejo, da je to tudi vse bolj pogosto. Če se je na sončno stran Alp še leta 2009 vrnilo povprečno 20 odstotkov izseljenih Slovencev, se je ta delež v letih 2012 in 2013 (podatki za 2014 bodo na voljo ob koncu leta) znižal skoraj za polovico, na nekaj več kot deset odstotkov. Čeprav je podatek lahko nekoliko zavajajoč, saj ga ne spremlja ocena, kako se spreminja čas, ki ga izseljeni Slovenci preživijo na tujem, ni nič manj skrb vzbujajoč.
Govoriti o begu možganov je vendarle nekoliko prenagljeno. Podatki Sursa namreč kažejo, da so odseljeni Slovenci v povprečju zelo podobno izobraženi kot tisti, ki se za pot na tuje ne odločijo. Tujci, ki prihajajo v Slovenijo, pa so na drugi strani bolj izobraženi, a tudi povprečno štiri leta starejši. To potrjuje podatek, da vzame pot pod noge največ Slovencev iz starostnih skupine od 25 do 34 let – približno tretjina. Kar 55 odstotkov Slovencev, ki zapustijo Slovenijo, je starih od 20 do 44 let.
In kam se preseljujejo? Najpogosteje v Avstrijo, lani je začelo novo življenje tam 28 odstotkov (skoraj 2300) vseh odseljenih Slovencev. Na drugem mestu je z 20 odstotki Nemčija, sledita Švica in Hrvaška. Slovenci so se sicer lani razselili v 92 svetovnih držav, večina se ni vrnila. Panjanova o morebitnem neuspehu v Argentini ne razmišlja. »Če ne bo šlo, sem prepričana, da me bodo doma vedno čakali goveja juha, jabolčni zavitek in samostojno podjetništvo.«
