Sicer pa bi o vsem vse vedeli, če bi brali slovenski športni časopis. Edini tak. Ki se je nedavno tega domislil, da bo sodeloval in se povezoval s hrvaškim časopisom Sportske novosti. Kaj se ne bi: saj so ljubi sosedje v času, ko je helikopter postal po hrvaško zrakomlat, tudi preveč srbsko besedo sport spremenili v (pa ja ne preveč slovenski) šport. In Sportske novosti smo v tujem jeziku brali pri nas desetletja in upam si celo kot neodgovorni bralec napisati trditev, da smo tam našli več o slovenskem športu kot v našem edinem in cenjenem športnem časopisu. Zato je – v nasprotju z bolj mokrimi področji – nastalo sodelovanje čez mejo, vzor za vse drugo. In plod sodelovanja v Sloveniji: skupen slovensko-hrvaški športni časopis kjer boste zvedeli, da je bil Vjekoslav Škrinjar nekoč sodrug po žogi Zvonimirju Bobanu, zdaj pa premetava zidake. Ja, to so teme, ki res pritegnejo, kajne? In vsak dan boste lahko prebrali tudi utrip modrih iz Zagreba in belih iz Splita (oni imajo pač demokracijo tudi v športnem žurnalizmu), da je uravnoteženo. Vse to v našem jeziku in časopisu. Sitnež bi sicer želel kaj več iz slovenskih krajev in o slovenskih športnih temah. A kaj ko naš športni časopis bolj poredko zaide po Sloveniji, veliki hrvaški direktor in komentator pa tudi ne bo pisal o Janezu Novaku in njegovem žogobrcu, ko pa smo mi pač bolj smučarji in je znameniti Vjekoslav pri roki.

Pa zakaj vse to pisanje, vsak pač kupi in bere časopis, ki ga hoče. Ne, ni tako preprosto. Še zdaleč ne. Sportskih novosti v tujem jeziku od dne, ko je nastal bratski športni časopisni siamski dvojček, ne najdem več v našem kiosku. In zakaj bi posegal po tujem časniku, če pa se je zlil v slovenskega in mi prinaša vse, kar je nujno vedeti o športu »made in lepa njihova«? Hja, če je sodelovanje tako pristno in dobro in bratsko in enakopravno in koristno, me je namreč zanimalo, kaj vse tam v belem Zagrebu pišejo o Olimpiji, Mariboru in kakšne komentarje piše – na primer – Miran Pavlin za njihovo izdajo. Kajti če na tej strani Sotle dobesedno prosimo za mojstrovine izpod peresa slavnega Zvoneta, kako šele pri kockastih ljudje pred kioski čakajo časopis, da berejo o naših športnikih in športu iz »dežele«!?

Pa se je zopet izkazalo, da sem v zablodi kot glede Piranskega zaliva = Savudrijske vale. Naši bratje Hrvatje imajo o odličnem sodelovanju namreč drugačno predstavo. Oni nam hrvaški šport in hrvaške komentarje, mi pa njim bralce. Naivno razmišljam: kako bi bilo, če bi jim mi predlagali enako? Slutim, da bi nam rekli kot nekoč Tito in zdaj njihov politik Črni Marko, da tujega nočejo… Mi smo jim rekli drugače: »Tuje hočemo, svojega nimamo!« In zmagali, brez arbitraže.