P. S.: Pa mogoče še o šolskem avtobusu. V drugem slovenskem Tibetu smo v marsičem pred časom. Ker so nas zaradi neekonomičnosti vsi javni prevozniki zapustili, nam ostane le šolski kombi, kar pa je nezdružljivo, kot je obče znano in tudi omenjeno v vašem članku. A z lokalnim odlokom, z dodatkom nove alineje (haha) se vse uredi. Mogoče naj navedem samo en primer.
Ravno sedaj imam zlomljeno roko, razbit avto in sina s posebnimi potrebami, ki trenutno potrebuje dnevno obiskovanje zdravnika. Nimam svojcev, odrezana sem od sveta (5 kilometrov do trgovine, pošte, mobilnik ima zelo slab signal z večurnimi prekinitvami...). No, tu so še dobri sosedje. Pa vendar. Septembra bo spet prihajal šolski kombi v vas. Toda sosedova Sara, ki je državna prvakinja v smučarskih tekih, bo lahko šla na kombi, ker ji država to omogoča. Midva s sinom pa spadava pod eno drugo ministrstvo...
Še dobro, da gre bližnji sosed Jože redno po sedmi uri županovat naši zelniški občini, da bom imela njega za rezervo do središča. Po odstranitvi mavca bom morala začeti fizioterapijo v 25 kilometrov oddaljeni okrajni razgibovalnici. Zaželite mi srečo pri avtostopu.
No, drugo leto, drugo soboto v kimovcu pa le pridite pogledat na »obalo« svetovnega čudesa, kako smo Notranjci res pred časom. Kar bo gospod Donko v prestolnici šele razlagal in uveljavljal s paragrafi, vse to mi že delamo in smo s tem prežeti. Tenstanega, zaroštanega, v oblicah pa še kakšnega krompirja bo dovolj za vse. Le pridite. Pilotski projekt »Od zibeli do groba z roko v roki« bo v glavnem namenjen pilotom Jadralne šole Bloke in nekdanjim učencem in delavcem podružnične osnovne šole Grahovo pri Cerknici. A ste vabljeni tudi vsi ostali. Tudi če samo zijala prodajat ali poklepetat s suhorobarji, zeliščarji, čebelarji...
Martina Hribar, Ravne na Blokah