Če z nogometom ne živiš 24 ur na dan, boš težko uspešen. Nogomet zame nikdar ni bil služba, ampak način življenja. Z nogometom živim, kar pomeni veliko dela na igrišču in v pisarni. Pogledati moram številne tekme, veliko prebrati, velikokrat kam oditi. Nogomet je zbirka znanj, kjer nikdar ne moreš vedeti vsega. Več ko veš, več veljaš. Tako kot v življenju.
Kakšno literaturo prebirate?Ne zanimajo me zgolj nogometne vsebine, ampak šport nasploh. Ljudje se moramo učiti ves čas. Branje knjig je ena od možnosti. V nogometu zagovarjam disciplino, agresivnost, kombinatoriko. Najti je treba svojo pot in se prilagoditi zmožnostim moštva. Ni vredno vsega kopirati, ampak imeti lastne smernice.
V športu je pomembna psihologija.Res je. V nogometu odločajo malenkosti, tudi način razmišljanja, prilagoditev posameznim igralcem. Na najvišji ravni so to odločilni dejavniki.
Kakšen odnos imate z igralci?Čim bolj odprt. Včasih si je treba za kakšnega igralca vzeti več časa. Z nekom se včasih pogovarjaš na prijateljski ravni, a moraš že naslednji dan spet vzpostaviti distanco in igralcem povedati kritiko. Gre za številna prepletanja.
Pa sta trener in igralec res lahko prijatelja?Težko. Sploh v času sodelovanja. Morda ima lahko trener s kakšnim starejšim igralcem bolj prijateljski odnos, vendar nikdar povsem sproščenega. Od športnikov moraš izvleči največ, kar ni preprosto.
Vas igralci vikajo?Da. Tudi to je eden od elementov profesionalnega odnosa.
Kje je meja, ki je vaši igralci ne smejo prestopiti?To morate vprašati njih, sem pa prepričan, da jo vsi dobro poznajo. V klubu se veliko pogovarjamo. Vsi se zavedamo, kdaj gre zares. Po treningu je seveda bolj sproščeno vzdušje, kar je pravilno.
Je težko, ker trenirate amaterje?Težje je delati, če se primerjamo z drugimi klubi v prvi ligi. Na dopoldanskem treningu večkrat ni vseh igralcev. Če nimaš popolnega kadra, si niti ne moreš privoščiti, da bi ekipo poklical na krepitev moštvenega duha. Ravno pred dnevi smo se šalili, da smo kot Ferski otoki ali San Marino, a to je naša realnost. Skušamo delati in pokazati čim več.
Kaj ste kot trener spoznali v prvih dveh krogih nove sezone?Ker zelo dobro poznam trenerje in igralce v drugih klubih, nisem bil pretirano presenečen. Predvsem me je zanimalo, kakšen obraz bo na igrišču pokazalo Krško.
Odziv je bil izjemen.Res je, a to ne bo trajalo večno. Prišli bodo tudi porazi. Veseli smo predvsem zaradi domačega okolja. Poln stadion nam pomeni ogromno. Je več kot premija. Prej smo igrali pred 200, 300 ljudmi... Pred kratkim se je v klubski pisarni oglasil starejši gospod, ki je spraševal po vstopnicah za tekmo z Olimpijo, ki bo čez teden dni. Na tekme v Krško so začeli hoditi ljudje, ki se prej za nogomet niso zanimali. Tudi fantje znajo povedati, da se je v okolju spremenil odnos do njih.
Prednost Krškega je, da ni pod izrazitim pritiskom rezultata kot konkurenca.Zagotovo. Lahko bi imeli precej močnejšo ekipo, saj so nam ponujali igralce iz drugih klubov, vendar je bilo rečeno, da je pristop igralcev pomembnejši od rezultata. Ljudje želijo, da fantje pustijo srce na igrišču, vse drugo bi bila umetna zgodba. Zavedamo se, kam spadamo. Realno na petnajsto mesto, če bi bilo v prvi ligi še pet klubov več. Za nas je to kot liga prvakov. Zdaj uživamo, a vemo, da bodo prišli tudi težki trenutki.
Danes se boste v Ljudskem vrtu predstavili kot vodilno moštvo lige.Doslej smo Maribor gledali po televiziji in zanj držali pesti v evropskih tekmovanjih. Vsi vemo, na katerih gostovanjih je Krško igralo doslej. Tukaj govorimo o veliki razliki. V Mariboru želimo uživati. Tekma je nagrada za fante, ki bodo verjetno imeli nekoliko velike oči, a se zagotovo ne bodo predali.
