»Za nas je Šent drugi dom. Sem prihajajo ljudje z različnimi psihiatričnimi težavami, vendar jih o njih ne sprašujem. Želim samo, da smo si, če lahko rečem sovrstniki, med seboj enaki, ne glede na težave, s katerimi se soočamo. Želim, da bi se imeli v centru lepo in da bi normalno funkcionirali,« pripoveduje 41-letni Luka, ki je novogoriški Šentov dnevni center začel obiskovati po prvi hospitalizaciji v psihiatrični bolnišnici. Danes je predsednik sveta uporabnikov dnevnega centra in pomaga vzpostaviti razmere za dobro počutje. Odkar so se preselili iz Nove Gorice v Šempeter pri Gorici, so nekateri nehali prihajati, obžaluje Luka in pojasni, da ne zmorejo poti. Včasih so prihajali tudi le na kavo in že to je bil zanje velik uspeh.
Od depresije do hitre upokojitve
V osebno stisko je Luka zašel leta 2007, ko je bil hospitaliziran zaradi depresije. Z njo se sooča že vse življenje in kot pravi, je najverjetneje do nje prišlo zaradi slabovidnosti. Živel je v zavodu za slepe in slabovidne, kjer je obiskoval primerno prilagojeno šolo. Pozneje se je zaposlil kot telefonist pri Telekomu, a je zaradi težav na delovnem mestu, ki jih ni znal reševati, znova zapadel v depresijo.
»Ker dela zame ni bilo več, sem se leta 2010 upokojil. Delovno mesto mi namreč ni bilo več prilagojeno. Zaradi slabovidnosti imam težave z motoriko in tudi epilepsijo. Pred tem sem leto in pol živel v Šentovi stanovanjski skupnosti v Tolminu. Potem sem se moral izseliti, ker je bil finančni strošek prevelik. Lahko bi še živel v skupnosti, a bi ostal praktično brez denarja, ostalo bi mi 54 evrov za ves mesec. Vrnil sem se domov in spet živim pri starših,« pravi Luka, ki ni obupal, temveč se je organiziral tako, da ostaja aktiven.
»S polno zaposlenostjo se na neki način rešujem. Zelo sem aktiven tudi v centru za ljudi s težavami v duševnem razvoju v italijanski Gorici, kjer sodelujem v gledališki skupini, namenjeni invalidom. Imamo ansambel, v katerem že pet let igram tolkala. Vključevati sem se začel v popoldanske skupine. Sodelujem v plesni skupini, kjer plešemo afriške plese. Igram košarko in se ukvarjam s slikarstvom. Po lanski hospitalizaciji pa sem, ne vem, kaj me je prijelo, začel pisati pesmi. Veliko se ukvarjam s sabo,« ne skriva Luka.
Ker ni denarja, ostali brez mentorjev
Margerita Humar, vodja Šentovega dnevnega centra v Šempetru pri Gorici, opaža, da se število uporabnikov povečuje. Dnevno lahko center obišče tudi več kot štirideset ljudi. »Pa ne gre za to, da se povečuje število ljudi s težavami v duševnem zdravju. Povečuje se število tistih, ki se znajdejo v kratkotrajni duševni stiski, ki lahko, če ne bi znali pomagati, vodi v duševno bolezen. Največ imamo kratkotrajnih obiskov ljudi, ki potrebujejo pomoč in usmeritev. To je zagotovo posledica finančne krize, zmanjševanja števila delovnih mest, nestabilnosti in izgube socialne varnosti. To se zelo pozna,« razlaga Humarjeva.
Največji problem ljudi s težavami v duševnem zdravju je vključevanje v socialno mrežo. K temu prispeva občutek, da so etiketirani v smislu, sem bolan, imam težave in kot takšnega me vidijo drugi. »Težko jih je prepričati o nasprotnem. Njihovo samoprepričanje in nizka samopodoba jih zelo ovirata pri nastopanju,« pravi Humarjeva.
Program dnevnega centra je zato organiziran v treh sklopih. In sicer sklop dejavnosti, namenjenih psihosocialni rehabilitaciji, pri kateri se učijo strokovnih veščin izboljšanja samopodobe. Drugi sklop dejavnosti je namenjen vseživljenjskemu učenju z računalniškimi tečaji, tečaji tujih jezikov, kuharskimi delavnicami. V tretjem sklopu je socialna mreža oziroma spodbujanje k obiskovanju prireditev in organizacija taborov ter izletov.
»Naši uporabniki so večinoma socialno izolirani, osamljeni in potrebujejo podporo pri vključevanju v vsakdanje življenje. Nekaj posameznikov se je osamosvojilo. Nekateri so si ustvarili družino, dobili zaposlitev. Dnevni center jim je dal, kar jim je lahko ponudil, da so naredili korak naprej. Pri številnih uporabnikih opažamo nepismenost v smislu uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, kar jih privede v težave, da zapadejo v dolgove in potrebujejo podporo, da spet najdejo smisel življenja. Pomagamo jih potegniti ven,« pojasnjuje Humarjeva.
A Luka pove, da so odkar država varčuje možnosti omejene. »Ni mi vseeno za ljudi, ki prihajajo v center. Rad bi, da bi imeli več mentorjev. Ampak, saj veste, država je letos skrčila finančna sredstva,« je razočaran Luka. Že prej so mentorje vsako leto zamenjali, zaposleni so bili prek javnih del, letos pa so ostali le še prostovoljci in vodja, pove Luka.
