Kakšen čudovit dosežek vzročnega sklepanja! Ker aktualna vlada ne more uresničevati ciljev iz v državnem zboru potrjene strategije, je očitno nekaj narobe s to strategijo, ne pa s sposobnostmi vlade, da jo uresničuje. Namesto da bi politika premislila, kako bi vendarle lahko udejanjila tudi najzahtevnejše cilje, se je odločila, da te cilje enostavno prilagodi finančni dosegljivosti, jim skratka poreže krila. S to predstavo, ki nam jo je uprizorila Cerarjeva vlada, je narobe več stvari, a kot prvo velja opozoriti na popolno nesmiselnost sprejemanja takih in drugačnih strategij, če jih lahko vsaka nova vlada v eni potezi zrelativizira in prilagodi po meri svoje (ne)sposobnosti. Pri tem očitno aktualni vladi absolutno nič ne pomeni, da je bil program izoblikovan v široki javni razpravi, deležen izjemnega konsenza in so ga potrdili predstavniki ljudstva.
»Križanje« veljavnega programa bi bilo morda sprejemljivo, če bi mu ministrstvo nasproti postavilo lastne uresničljive cilje, o čemer pa ni duha ne sluha. Zato je kritika programa, kakršen je, zgolj še en od obupanih poskusov ministrice Julijane Bizjak Mlakar, da ponovno obračuna s svojim predhodnikom Urošem Grilcem. Iskanje njegovih dvomljivih kulturnopolitičnih potez je za ministrico nekaj med hobijem in nezdravo navado, ki bi bila popolnoma kontraproduktivna tudi, če bi sama po enem letu mandata imela pokazati kar koli vrednega pohvale ali vsaj odobravanja. Kot drugo bo kulturni program doletelo »friziranje«, ker za vlado z ministrico za kulturo na čelu enostavno predstavlja prevelike čevlje. V tem smislu je vladni dekret prilagajanja (doslej neidentificiranih) preambicioznih ciljev NPK eden največjih porazov ministričine politike doslej. Vloga ministra je, da cilje s svojega področja odločno zagovarja prav pri preostanku vlade, ki skuša ambicije kulture že po definiciji čim bolj obrzdati. Tudi kulturne aspiracije namreč terjajo sorazmerne finančne vložke.
Ni dvoma, tudi snovalci programa nosijo svoj delež odgovornosti. Ministrstvo za kulturo pod Urošem Grilcem je v veliki meri stavilo na evropska sredstva, potem pa mu teh vsebin ni uspelo vključiti v operativne programe črpanja, na kar je kulturna javnost tudi opozarjala. A to ne spremeni dejstva, da je naloga vlade v tem trenutku, da to, kar ni uspelo Grilcu, sama (p)opravi. Lažje je reči, da je nekaj nemogoče, kot zavihati rokave in se lotiti dela. Medtem se noben grad ne bo obnovil sam od sebe. Za manjkajoča evropska sredstva si je potrebno izmisliti kaj novega, naloga ministrstva je, da pokaže svojo operativno sposobnost in predstavi plan B. Vse se začne z odločitvijo, prvo črko na papirju, prvim sestankom, kjer se zasnuje načrt. Enostavna rešitev je ugotovitev, da so cilji previsoki, kadar je oblast brez delovnih navad, kompetenc in vizije.
