Čeprav nekaj kasnejša Pisma ruskega popotnika Nikolaja Mihajloviča Karamzina niso bila zamišljena kot tekstna »turkerija«, v marsičem učinkujejo na podoben način. Ko se je njihov avtor mudil v Parizu, je opazil, da v ondotno akademijo ni bila sprejeta vrsta najimenitnejših svečenikov francoskega duha in srca. Oče ruskega konservativizma je to komentiral z ugotovitvijo, da sta zavist in pristranskost enako razširjeni kot človeštvo. Je pa tudi zapisal, kako se je s tema dvema pegama pameti soočil Alexis Piron. Iskrivi literat je bil sicer izbran v vrsto nesmrtnikov, vendar med njimi nazadnje ni smel obsedeti, saj naj bi njegovi verzi po sodbi dvora frivolnega Ludvika XV. žalili moralni čut. Zato si je namenil epitaf, ki bi se ga dalo prevesti nekako takole: »Piron leži tu, nič svoj živi dan: celo akademije ni bil član.« Karamzin pa je vendarle pristavil, da so Francozi elegantno rešili tudi zamotani problem, ki ga je ustvarilo teh nekaj kot britev ostrih besed. Piron se ni le dokopal do apanaže, ki je po zaslugi markize de Pompadour ustrezala dohodkom akademika, temveč je dobil tudi kip med nesmrtniki. Ruski popotnik je ob tem poudaril, da je šlo za zares velikodušno maščevanje. A pravzaprav je deloval samozaščitni refleks, ki ga je narekovala razlika v perspektivi: medtem ko je Piron vedel, čemu ga ni tam, kjer bi po splošni sodbi moral biti, je bilo tistim, ki so v njegovem času sedeli v francoski akademiji, nemogoče pojasniti, zakaj so, kjer so...

Pogled iz daljave, iz drugače umerjene običajnosti, je vedno blagodejna protiutež diktatu tukajšnjosti in zdajšnjosti. Slednji sta napolnjeni s samozavestjo, ki si dopoveduje, da je treba biti neustrašen ter verjeti lastnim prividom in iluzijam. Stvarnost sama načeloma ne potrebuje nobenega pritiska prepričevanja, saj je zgolj z obstajanjem neizogiben dejavnik slehernega življenja.

Mogoče je ugotoviti, da se glede tega niti doba generacij, ki jih že zaznamuje koncepcija resničnostnih svetov, bistveno ne razlikuje od poprejšnjih časov. Res je, da se stvarnost dandanes dojema drugače kot nekoč – njeno prikazovanje je v informacijskosti že skorajda izenačeno s položajem očividca –, toda poskusi, da bi jo zamejili v okvir katerega koli besednjaka ali miselne gramatike, se vedno znova klavrno izjalovijo. Neskončne mnenjske licitacije na spletnih portalih lahko zgolj preglasijo zagovore drugačnih pogledov in opisov, ne morejo pa jih ukiniti. Pri sedanji sli po zožitvi obzorja in pameti sodbe številčno impresivnih trum niso nič prepričljivejše, kot so bili svoje dni spisi z razodetji diktatorjev, ki so poleg umetnikov edini ljudje, katerih težavni, a kreativni poklic kar kliče po avtorskem naporu. (Bistvena razlika med artisti in tirani je v tem, da dela prvih težijo h katarzi, tekstni podvigi drugih pa k empatiji.) Toda njihova s toksično samovoljo natopljena videnja so redno razstrupljali pogledi od drugod. Pisana antropološka stvarnost v večji meri kot demokracija preprečuje, da bi monološka struktura med ljudmi prerasla poliloško.

Enoglasje se najpogosteje razlaga kot posledica diktata situacije. Razsvetljenski pogledi od drugod v svetu, ki si je izmislil norišnice, da so se ljudje na prostosti prikopali do dokaza za svojo normalnost, opozarjajo, kako ne gre za to, marveč za stesnitev uma oziroma za njegovo postavitev v oklepaj. Seveda pa obstajajo posamezniki, ki z monologizmom na eni ter z mnogoglasno stvarnostjo na drugi strani nimajo težav. Posebno pomembni so tisti v politiki. Pri njih je odklonitev pogosto le preobleka za pritrditev, zaradi česar se s sleherno – zares s katero koli – besedo znajdejo v vsaki situaciji. Kar veliko jih je, toda nihče med njimi ni tolik veščak kakor Pironov ostrojezični, a v tem docela neelegantni soimenjak Cipras. Čeprav je že dolgo znano, da ministri levičarji niso nujno tudi levičarski ministri – celo Boris Kidrič je po pričevanju Milovana Đilasa ob koncu življenja vzhičeno uveljavljal kapitalistične ukrepe ter na tak način sledil zgledu leninske nove ekonomske politike –, še nikomur ni uspelo tako naglo kot njemu stvarnosti vsedržavljanskega NE v slovarju internacionalne pravšnjosti raztolmačiti z DA. Pri tem pa se mu ni bilo treba niti spremeniti. Cipras je vsekakor ostal pri tisti interpretaciji mita o Pigmalionu, ki stoji za filmom Nikoli v nedeljo: preobrazba je usoda tujcev, ne rojakov Meline Mercouri, ki se med črepinjami vrtijo po taktu čarobnih Hadzidákisovih not.

Kajpak obstajajo tudi drugačni politiki – takšni, ki enoglasje preobrazijo v stvarnost in ne potrebujejo nobenega pogleda od drugod. V Grčiji se je in se očitno še bo slavil dan ÓHI v spomin na 28. oktober 1940, ko je general Joanis Metaksas prav s to nikalnico raje izbral vojno kot podreditev svojemu vzorniku Mussoliniju. Ministri desničarji so pač zmerom desničarski ministri. Tudi tedaj, ko so solidarni z levičarji.