Gabriel je torej glavni lik, a je hkrati manjkajoči središčni člen, sestavljen je iz koščkov, ki jih v njegovo romaneskno podobo šoferja selitvenega tovornjaka vnašajo tisti, ki so ga vsaj malo poznali in ki se jim je izgubil. Deloma prijatelji, a ti so daleč ali mrtvi, deloma zapuščene ljubice, predvsem pa štirje sinovi, štirje sadovi Gabrielovih naključnih ljubezenskih zvez v štirih različnih državah, ki jim je vsem dal isto ime z različnimi nacionalnimi izpeljavami: Christof, Christophe, Christopher, Christofol. Ime nekega izginulega otroka, ki ga je v otroštvu dva tedna tudi sam nosil.
A Gabriel ni kakšen prefrigani, izmikajoči se Don Juan, ki bi med enim in drugim razkladanjem škatel po Evropi lovil kikle. Bolj se zdi, da se mu življenje zgodi, kot da ga ne bi on vodil, da se, sirota od rojstva, »pusti posvojiti«, kot pravi ena izmed mam njegovih sinov. V nasprotju s svojim najboljšim prijateljem Bundojem, s katerim sta preživela sirotišnico, ki se je za svojo ljubezen pripravljen pretrgati na pol, Gabriel v ljubezen nekako pade, ker pač iskrica preskoči, otroci pa so nehotna, a samoumevna posledica, na katero je celo ponosen. Očetovstvo si resda predstavlja nekoliko nenavadno, saj traja le po par dni na leto, ko ga ravno službena pot popelje v državo, v kateri bivajo otroci, in res je, da ne otroci ne njihove mame ne vedo, da niso »edini na svetu«, a na neki način mu vendar uspeva vzdrževati te ločene, paralelne svetove, ki tako ustrezajo njegovi potrebi po nenehnem premikanju, potovanju, spremembi. Vse dokler se ne zgodi nesreča.
Ta pa v resnici uniči tisto, kar je bilo v njegovem življenju edina stalnica, prijateljstvo. Prijateljstvo je v samem osrčju treh moških, ki najprej po Barceloni, revni, od frankizma zatirani Barceloni šestdesetih let, nato pa po zahodni Evropi selijo pohištvo in predmete neznanih, premožnih ljudi. Na neki način razvažajo njihova življenja, v katera najprej vstopijo v delovnih pajacih, jih razstavijo in nato nekje druge znova sestavijo. Ta nenavadni vpogled v intimo drugih še podkrepijo s svojo igro – vsakič ritualno izmaknejo eno izmed škatel, naključni delček teh tujih življenj, ki napolnjuje njihovo enolično romanje po evropskih cestah. Cestah tiste Evrope šestdesetih in sedemdesetih let, ki se liberalizira, emancipira, se razvija, ki je polna vere v vse boljši jutri, in ki hkrati že sluti propad tega upanja. V retrospektivi so ta leta smešna, naivna, nabuhla, na primer Pariz leta '68, in Punti njihove protagoniste, razvajeno zahodno mladino, slika z blago ironijo. A na drugi strani tudi zatirano delavstvo (še posebej tisto znotraj španske diktature), ki ga zastopajo trije tovornjakarji, ustvarja svoj mali svet, svoje pobege v iluzije. Iskanje izgubljenega očeta, vseh »izgubljenih kovčkov« tistega obdobja je torej tudi družbena rekonstrukcija tistega časa, deloma nostalgična, a hkrati tudi poskus naslednje generacije, da bi dojeli zmedena življenja prejšnjih. V tem je roman na neki način tudi poklon zablodam, predvsem pa poklon radoživosti, ki je ne spodnesejo niti najhujše tragedije.
