Boysan Yakar, aktivist za pravice LGBTI v Turčiji: Homoseksualec si lahko tudi kot musliman ali konservativec

Imam nekaj podplutb na nogah, a nič hujšega. Namenili smo se proti trgu Taksim, kjer nas je pričakala policija. Skupaj z nami so bili voditelji HDP (Ljudska demokratska stranka) in CHP (Republikanska ljudska stranka), ki sta levi stranki. Policiste smo poskušali prepričati, naj nam omogočijo nadaljevanje parade. Niso nam dovolili, češ da je mesec ramadan, kar je smešen razlog. Ne moreš zaradi ramadana prepovedati ljudem, da mirno izražajo svoje mnenje.

Saj že zadnjih dvanajst let ne vlada ne policija nista imeli nič proti paradi. Tako je bilo vse do letos. Razgnati so hoteli vse, ki naj bi spadali k paradi, potem ko so jih prepoznali po mavričnih oblekah in zastavah. Policija ni dovolila nobenega zadrževanja v skupinah, niti niso dovolili, da bi blizu trga prišel kdo, ki bi lahko bil del parade. Vsakega so pregledali, kako je oblečen. Če ni imel mavričnih barv, je lahko šel naprej. Toda zakon je jasen – nihče ne more preprečiti parade zaradi praznika. To je bila čista politična odločitev.

V zadnjem času so stranke levega pola dobile tudi nekaj konservativnih glasov, predvsem iz vrst kurdske manjšine, ki bi jih rada vlada spet pridobila na svojo stran. Kurdi so kot muslimani zelo konservativni, zato želi vlada z nasprotovanjem skupnosti LGBTI znova pridobiti konservativne glasove, čeprav za Kurde ne skrbi dobro. Vlada išče nove bitke, da bi okrepila svoj status. Kot nasprotnika islama želi izpostaviti gibanje LGBTI in nas predstaviti kot čudake. Močni smo postali zaradi podpore medijev in družbe bolj levih političnih prepričanj. Še posebej nas podpirajo po okupaciji parka Gezi. Toda spolna usmerjenost ni stvar levice ali liberalnih pogledov. Homoseksualec si lahko tudi kot musliman ali konservativec. Je pa res, da je naše gibanje povezano z levico.

Bili smo v prvih vrstah. Ves čas. Takrat smo izkoristili priložnost, da nas družba bolje spozna in sprejme. Toda na drugi strani nas vlada prikazuje kot sovražnika. Označujejo nas za nasprotnike vere, družine in morale, kar pa nima nobene zveze z našim bojem za pravice manjšine. V zadnjih letih se je število udeležencev parade skokovito povečevalo. Letos smo pričakovali celo 100.000 podpornikov, lani nas je bilo 80.000. Ravno zato smo postali problem, ker smo po koncu okupacije trga Gezi ostali praktično edino gibanje, ki še protestira proti vladnim ukrepom.

V medijih, ki so blizu vladi, je bilo veliko prispevkov, kako nas Evropa in ZDA ogrožajo in poskušajo uničiti ponos in moškost turškega naroda. Prepričan sem, da so bili prispevki pripravljeni vnaprej, saj so pojavili takoj naslednji dan. Mnogi mediji delajo po navodilih vlade, s čimer se ustvarja sovraštvo večine do manjšin. Nekoč so bili sovražniki Armenci, Kurdi, zdaj smo na vrsti mi. Že brez navodil vlade je bilo v medijih ogromno homofobije, kar se v zadnjem času le še povečuje.

Imamo združenje medijev, ki ga vodijo poslovneži, ki so blizu vlade. Časopis Sabah je bil pred desetimi leti vpliven časopis, a so ga prevzeli in povsem spremenili. Noben medij v Turčiji ni povsem neodvisen, toda jasno je, kdo je blizu vlade. Na dan parade in dan potem so mnogi časopisi, televizijske in radijske postaje poročali z istimi besednimi zvezami, izjavami in naslovi. Še posebej je izstopala nacionalna televizija, ki ne dopusti skoraj nobenega mnenja opozicije. Pred zadnjimi volitvami so merili čas, koliko ga je dobila posamezna stranka. Vladna stranka AKP je dobila skoraj 70 odstotkov medijskega časa, preostalo pa vsi drugi skupaj. Na tak način manipulirajo z javnostjo.

Vedno bolj pridobivajo na veljavi, sploh po okupaciji trga Gezi. Šele tedaj so nekateri spoznali, da mnoge manjšinske skupnosti v medijih sploh ne obstajajo in da ljudje o njih ne vedo nič. Pred leti so na ozemlje s Kurdi metali bombe, toda turški mediji o tem niso poročali. Ljudje počasi spoznavajo, da so neodvisni mediji pomembni za razvoj družbe. Vse več berejo in raziskujejo, a večina še vedno nima dostopa do vseh virov. Marsikje v Turčiji ni lahko priti do interneta. V mnogih krajih azijske Turčije niti ne prodajajo vseh časopisov, revij in knjig. Gre za embargo, da ljudje nimajo dostopa do vsega. Prav zaradi konservativnega vzdušja se mnogi selijo v večja mesta. Ljudje ne zdržijo več v takšnem okolju.

Samo eden nas sprejema. Ime mu je Ihsan Eliacik in vodi gibanje Antikapitalistični muslimani, med drugim smo bili skupaj dejavni pri protestih v parku Gezi. Za vse druge predstavljamo hudiča.

Ja, če se nas primerja z Rusijo ali Belorusijo, potem je pri nas bolje… Toda, kaj je bolje? To, da v Turčiji za homoseksualnost nimamo smrtne kazni? V Srbiji, Črni gori, Bosni in Hercegovini imajo organizatorji parad ponosa veliko težav, saj jih napadajo fašisti. Tudi v Romuniji je napeto, a se situacija po vstopu v Evropsko unijo izboljšuje. Če pogledamo širšo sliko, vidimo, da imamo zdaj hladno vojno na področju človekovih pravic. Gre za nov konflikt med vzhodom in zahodom. Bolje je v državah, ki so v Evropski uniji, saj jih k spoštovanju pravic LGBTI zavezuje evropska zakonodaja. Mnogi grški prijatelji mi pravijo, da ne bi mogli živeti v svoji državi, če ne bi bila članica Evropske unije, saj je v Grčiji ogromno fašistov, ki so izraziti nasprotniki LGBTI. Vsaj za nekaj je v Grčiji koristna prisotnost Evropske unije.

Če poljubim svojega fanta v javnosti, se lahko pripeti prav vse. V Istanbulu je sicer nekaj predelov, kjer to lahko naredim brez skrbi, saj so zraven tudi drugi prijatelji.

Težko jo dobiš, če priznaš, da si gej. Ljudje so včasih zelo brutalni. Nobenih zadržkov nimajo, ko se spravijo na spolno drugače usmerjene. V takšnem okolju imamo težave tudi sami s seboj. Ko te družba ne sprejme, moraš najprej razčistiti pri sebi. Ni malo samomorov. Tudi marsikatera druga drugačnost je v Turčiji slabo sprejeta. Skoraj nemogoče je, da bi človek mirno izražal svojo voljo, zato svobodomiselni težko preživijo izven večjih mest. Napadi nanje so del vsakdana.

Iščem različne poti, da pridem na plano. Zdaj sem v politiki, čeprav gre za zelo moški in tradicionalen svet. Ni lahko, toda ponudila se mi je priložnost, ko me je župan okrožja Sisli Hayri Inönü vzel za svetovalca.

Najprej sem se leta 2013 na volitvah potegoval za mestnega svetnika, a nisem uspel. Srečo imam, da v tem okrožju živim že deset let. Gre za predel, kjer živijo Armenci, Judje, Grki, Romi in tudi člani naše skupnosti. Gre za enega najbolj liberalnih predelov Istanbula, kjer večina voli leve stranke. Lokalna oblast v okrožju Sisli zato manjšinam namenja več pozornosti. Župan me je povabil kot svetovalca za področje pravic LGBTI. Sprejel sem, saj gre za zelo pomemben položaj za našo skupnost.

Za primer – pred lokalnimi volitvami je ena od organizacij LGBTI zagnala kampanjo, naj kandidati za župane podpišejo protokol, po katerem se bodo zavzemali za naše pravice. Protokol je podpisalo 41 kandidatov, le štirje so nato tudi zmagali. Trije so iz stranke CHP in eden iz HDP. Prvi trije so iz okrožja Sisli, sosednjega okrožja Bešiktaš, ki je tik ob morju, in okrožja Kadiköy na azijski strani Istanbula. Četrti je župan okrožja v mediteranskem mestu Mersin. V celotni Turčiji so torej štirje župani, ki uradno podpirajo gibanje LGBTI, od tega so trije iz Istanbula.

Več tisoč predstavnikov manjšin živi v tem delu mesta. Prihajajo iz različnih družbenih slojev, med njimi so tudi ljudje, ki se preživljajo s spolnimi storitvami. Poskrbeti moramo za njihovo zdravstveno oskrbo, saj mnogi nimajo zagotovljene socialne varnosti. V našem okrožju jim omogočamo osnovno zdravstveno oskrbo, ki jo lahko predstavniki LGBTI koristijo zastonj in anonimno. Omogočamo tudi brezplačna testiranja za vse spolno prenosljive bolezni. Poskušamo veliko, a smo še daleč od uspeha. Spremeniti bi se morala predvsem zakonodaja. Lokalna oblast ne more sprejemati zakonov, za to je pristojna država. Ko želimo spremeniti pomembne stvari, jih ne moremo. Obrniti se moramo na vlado in ministrstvo za notranje zadeve, a ravno ti ljudje nam niso dovolili parade in ravno ti ljudje so zaprli naše društvo že leta 2007. Ko pridejo do vlade različni predlogi in pobude ne le iz skupnosti LGBTI, ampak tudi iz vrst Kurdov ali Armencev, skoraj ni možnosti za uspeh.

V Turčiji velja ustava iz leta 1982, ki daje ogromno moč vladi, kar za naše pravice ni dobro. V desetem amandmaju piše, da nihče ne sme biti diskriminiran zaradi jezika, rase, barve kože, spola, političnega mnenja, filozofskega prepričanja ali vere, spolna usmerjenost ni nikjer omenjena. V bistvu ni niti nobenega negativnega zakona. Skupnost LGBTI ni nezakonita – uradno sploh ne obstaja.

V najslabšem položaju so. Mnogi se starajo in so zato še bolj ranljivi. Niti v Istanbulu ne morejo kjerkoli mirno na ulico, tudi če so sami. Po naših podatkih je bilo v zadnjih štirih letih ubitih 36 transseksualcev. Samo zato, ker so bili transseksualci. Če spadaš v skupnost LGBTI, te v Turčiji lahko pretepejo, ubijejo… Nekaj ljudi so celo zažgali.

Tudi tukaj so na najslabšem transseksualci, saj se jih ne sprejema kot normalne paciente. Vse to se dogaja ravno zaradi pomanjkljive ustave. V naši občini izobražujemo zdravnike, kako naj sprejemajo ljudi, ki so spremenili spol, saj moramo vsem ljudem zagotoviti enako oskrbo. Toda to je naloga, ki bi jo moral opraviti zakon za vso državo, in ne ena občina.

Policisti lahko transseksualcem izstavijo globo, če se sprehajajo zunaj v večernih urah. Obtožijo jih, da je njihova prisotnost v nasprotju s splošno moralo družbe in da prodajajo spolne storitve. Globa znaša 150 turških lir. Če globe ne moreš plačati, greš za tri mesece v zapor. Jasno pa je, da transseksualci v takšni družbi ne zaslužijo veliko denarja. Policisti, ki ujamejo deset transseksualcev, dobijo povišico pri plači. Je pa res, da je teh primerov v zadnjem času bistveno manj. Najhuje je bilo v devetdesetih letih. Kljub vsemu takšne zgodbe kažejo na sistematično nasprotovanje naši skupnosti. Najbolj so na udaru transseksualke in tudi lezbijke, dokler seveda niso del pornografske industrije za fantazijo heterospolnih moških.

O enakopravnosti porok sploh ne razmišljamo. Toliko je še drugih stvari, ki jih moramo urediti pred tem… Toda jasno je, da če se lahko poročijo heteroseksualni pari, bi morali imeti enako pravico tudi vsi ostali. Vsak naj se sam zase odloči, ali hoče biti poročen ali ne in s kom bo poročen. Poroke mi niso všeč, celo neumne se mi zdijo, toda prinašajo določene pravice. Če tvoj mož ali žena leži v komi v bolnišnici, moraš biti njen sorodnik, da jo lahko obiščeš. Če si samo partner, je že težje. Vsaj pri nas v Turčiji.

Poroka prinaša nove pravice, kar pomeni, da nekdo drug ni enakovreden. Seveda, vsak bi moral imeti možnost, da se poroči, toda s porokami se gradi novo privilegirano skupnost. Obstajajo tudi ljudje, ki živijo z več odraslimi. Če so štirje odrasli med seboj srečni in bi radi živeli skupaj, jim tega nihče ne bi smel preprečiti. Ogromno je različnih razmerij in vsa bi morala imeti enake možnosti, ne zgolj poročena moški in ženska. A zaradi nadzora skupnosti, ekonomije in dediščine civilizacije je v večini držav dovoljena le poroka med moškim in žensko.

V teh državah se geji in lezbijke lahko poročijo, toda na drugi strani se na obrobje potiska druge predstavnike skupnosti LGBTI. Transidentiteta naj bi ogrožala našo civilizacijo, zato jim tudi v mnogih zahodnih državah ne zagotavljajo enakih pravic. Geji in lezbijke so trenutno v ZDA močna skupnost, ki lahko vzgaja otroke in pride do dobro plačanih služb, toda transseksualci so potisnjeni v senco. Vse je v ekonomiji. Šele ko kapitalizem zazna, da nisi več nevaren za družbo, ti da enake pravice. To se na zahodu dogaja z geji in lezbijkami, ki so sprejeti v družbo, zato lažje pridejo do služb in ekonomske varnosti, medtem ko imajo transseksualci predznak čudakov, kar je narobe. Na svetu zato ni miru. Vsaj ne za vse.

Veliki problemi so. Starši v večini primerov odrečejo podporo otrokom. Marsikje se celo dogaja, da jih ubijejo, če izvedo, da so homoseksualci ali transseksualci. Edini izhod zanje je, da pobegnejo v velika mesta.

Pogosto se storilec brani z razlago, da je ubijal iz samoobrambe, ker so ga hoteli posiliti. To je najpogostejša laž, a koristna, saj je kazen mnogo nižja.

Najprej zelo težko, čeprav je naša družina za turške razmere precej liberalna. Bolje je reagirala mama, medtem ko je imel oče težave več let. Mama je zdaj dejavna v društvu Družine in prijatelji LGBTI, kjer poskušajo ozaveščati ljudi, kako sprejemati drugače spolno usmerjenje in da ni z njimi nič narobe. Dober odnos imava sedaj tudi z očetom, čeprav me je nekoč peljal k psihiatru, češ da naj bi pozdravil mojo homoseksualnost. Toda psihiater ga je hitro odpravil. Povedal mu je, da homoseksualnost ni bolezen, lahko pa mu pomaga pri njegovi homofobiji.