Prizadetost Slovenije zaradi prisluškovanja njenim arbitražnim predstavnikom je kajpada upravičena, vendar je pošteno spomniti na javnosti znan primer slovenskega prisluškovanja hrvaškemu predsedniku vlade, ki je razkrilo, da sta se Ivo Sanader in Janez Janša dogovarjala (pardon, pogovarjala) o incidentih v Piranskem zalivu. Pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami leta 2004! Tudi če odmislimo operetno popotovanje slovenskega vohunskega kombija po Hrvaški leta 1998, najmanj Sanader-Janševa telefonijada, ki jo je nadzirala Sova, Sloveniji ne dovoljuje lamentiranja o neprimernosti, nezakonitosti, nevzdržnosti in nespodobnosti prisluškovanja med prijateljskimi državami. Leta 2007, ko se je za prisluškovanje razvedelo, se slovenska vlada od njega ni ogradila niti zaradi njega ni izrazila obžalovanja. Vohunske škandale je torej generirala tudi Slovenija, Milovanović in Cerar pa se danes ne pogovarjata več, ker sta se Sanader in Janša o Zalivu dogovarjala. Če slovenske in hrvaške politične stranke nesoglasij o poteku meje ne bi razpihovale zaradi kovanja svojih politik, arbitraža tretjega sploh ne bi bila potrebna. In zato se danes, ko so odnosi med državama in narodoma na najnižji točki v zadnjih dvajsetih letih, arbitražni sporazum pa vsem evropskim zaklinjanjem navkljub visi na nitki, ponuja kot najboljša možna odločitev haaških arbitrov ta, da naj Slovenija izsuši Piranski zaliv, Hrvaška Savudrijsko valo, nato pa naj o razmejitvi na kopnem odloči sodišče za pomorsko pravo v Hamburgu.
Kdor je pozorno spremljal začetek škandala, se bo strinjal, da ta tudi nima nič z Wikileaksom – primerjave z njim bi morale užaliti Juliana Assangea – ima pa veliko opraviti z instrumentalizacijo medijev. Zagrebški Večernji list je namreč 22. julija svojo zgodbo o prisluhih »ekskluzivno« objavil istočasno s srbskim tabloidom Kurir, nanj pa se je v svojem članku tudi skliceval. A to »medredakcijsko sodelovanje« se je moralo dan prej zgoditi v času, ko je uredništvo Večernjega lista že zaključevalo z delom, časnik pa se je že tiskal – edino tako si je mogoče razložiti, da alarmantni članek Gubimo Piranski zaljev? ni izšel v celotni nakladi tega časopisa (v Sloveniji Večernjega lista s tem člankom ni bilo mogoče kupiti, v Kvarnerju tudi ne). So torej zagrebški novinarji tik pred zdajci od beograjskega Kurirja izvedeli za vroči material in ga poskušali takoj objaviti tudi v svojem že izdelanem časopisu? Tik pred zdajci res, a ne od Kurirja, saj je Večernji list o vsebini prisluhov poročal veliko bolj podrobno, kot je o tem istega dne pisal srbski tabloid, na katerega so se sklicevali. Kurir je moral priti od drugod. Kasper Juul, ki je doziral informacije na obe strani Drine, je spletkaril sijajno, blesti pa tudi po tednu dni, saj hrvaška vlada – za razliko od slovenske – od 22. julija naprej daje vtis, kot da deluje po do najmanjše podrobnosti izpiljenem komunikacijskem načrtu.
Najočitnejša podobnost med Slovenijo in Hrvaško pa je v posledicah afere: ne le, da je ta homogenizirala javno mnenje tukaj in tam, ampak je privedla tudi do unifikacije stališč tukajšnjih in tamkajšnjih političnih strank. Opozicija se je, vsaj ko gre za meddržavne odnose, razpustila, Milanović in Karamarko, Cerar, Janša in Mesec od razkritja prisluhov naprej govorijo enak jezik. Ne gre spregledati, da je ta jezik prej opozicijski kot jezik, ki pritiče vladam. Ali pa molčijo, a je molk v takih primerih govor enake vrste. Dosežena, v resnici pa z objavo prisluhov izsiljena nacionalna enotnost, zgrajena na lastnih političnih napakah in demonizaciji drugega, je strašljiva, ker ustvarja možnosti, da se bosta v Dobovi srečala bombaša, ki se bosta z vlaki vozila v nasprotno smer. In ustvarja okoliščine za sprejemanje nadaljnjih nerazumnih in obojestransko škodljivih potez – pri čemer to niso le koraki do hrvaškega izstopa iz arbitraže, ampak je tudi nepremišljeno, panično ropotanje z arzenalom blokadnih orožij, ki naj bi jih Slovenija uporabila, da Hrvaško v Evropski uniji spravi na kolena. Slovenski predsednik se moti – ne vračamo se v čas pred sklenitvijo arbitražnega sporazuma, ampak smo že tam. Njegov četrtkov »kraljevi govor«, prvi takšen krizni nastop kakšnega predsednika slovenske države na nacionalni televiziji, sredi počitnic in v nočnem času, je razsežnosti takega obdobja še dodatno dramatiziral, saj si je – prej utemeljeno kot ne – vnaprej izgovoril opravičilo za odsotnost nastopa ob razglasitvi splošne mobilizacije.
Čezkolpsko enoglasje lahko razbije le še državljansko prizadevanje, da bi zmagala pamet.
