Da ni preuveličal te ustanove?
Malo zgodovine: vse se je začelo, ko je presvitla Marija Terezija v želji, da okrepi habsburško administracijo z novimi močmi, leta 1774 zapovedala, da morajo otroci od 6. do 12. leta obvezno obiskovati pouk. Da ne bi prikrajšala kmetov za dragoceno in poceni delovno silo, je vpeljala tudi vakance (iz lat. vacant = prazen), ko so se šole spraznile in so otroci lahko nadomestili zamujeno, pomagaje na polju, na paši, v hlevu itn. Večina kmečkih opravil poteka v poletnih mesecih, zato so poletne počitnice najdaljše. Spravilu krompirja so bile namenjene tako imenovane krompirjeve počitnice pod konec oktobra. Za zgodnjo setev pa so zadoščale tako imenovane zimske počitnice konec februarja. Nekaj datumov je bilo oddeljenih še za čaščenje (vere in Boga). Vsi ti delopusti so ostali do dandanes, a spraznjeni smisla in vsebine.
Kmetje so se po zatrtju puntanja sprijaznili z novotarijo, in vse bi morda še nekako šlo, če se ne bi bilo v 19. stoletju drugim profesijam zahotelo, da bi imele počitnice še one. Zavidale so namreč učiteljski, ki med vakancami ni imela kaj početi. Mimogrede, slovenska književnost je dokaz za to, kako nemarne muhe lahko začno hoditi po glavi brezdelnemu. Skoraj vso so jo utemeljili kleriki, učitelji in juristi v svojem prostem času.
Z zamudo je Kapital perfidno popustil še podobnim zahtevam delavstva – to se je zgodilo že v 20. stoletju, ko je bilo treba v prid rasti kapitalizma iz delavcev narediti dodatne konzumente. V odzivu na splošno dopustništvo so se namreč razvijale terciarne dejavnosti – prevoz, gostinstvo, turizem, zdravilištvo, zabavništvo, zbirateljstvo, knjigarstvo, šport kot rekreacija, kot spektakel in kot stavna vaba, spominkarstvo, zbirateljstvo, stalkerstvo itn.
Vse to prispeva, da danes na dopustu tja v tri pirovske zapravljamo, kar smo si krvavo prigarali na tlaki.
In potem se še sprašujemo, kje je tista sprememba okolja, o kateri smo sanjali.
* * *
Človek je družbeno bitje, a to ne pomeni, da bi moral biti ves čas tudi družaben. Potrebuje tudi čas in mir sam zase, otroci pred starši (in doma pred učiteljicami), starši pred otroci (in doma pred menedžmentom), mož pred ženo, žena pred možem, žena pred taščo itn. Ko govorimo, da smo »potrebni spremembe«, imamo v mislih na tihem to dvoje, ne pa menjavanja kraja, urnika in jedilnika. Za pravo spremembo, ki preprečuje naveličanost, skrbi kvečjemu človekov razvoj: kot Heraklitov človek ne more dvakrat stopiti v isto reko, letoviščar ne more dvakrat v isto letovišče, razen seveda če je zaostal v osebnostnem razvoju. (A kako jalovi so v svojem prizadevanju za spremembo tisti, ki vlačijo s sabo nespremenjenega samega sebe!)
Sam sem bil v življenju primoran preizkusiti dve podvarianti klasično umevanega dopusta. Življenjski cilj in ideal moje prve žene je bil vsakoletno praženje na istem končku (portoroške) plaže. Sedanja žena pa je druga Alma Karlin, le s to razliko, da ne piše potopisov, ker ima mene, da to počnem namesto nje.
Zdaj pa, poročila trpinov nakazujejo, da je v peklu najhujše to, da se muke ne spreminjajo.
Pri prvi ženi, ki sem se je bal, je zadoščala že samo misel, da bom moral na veke vekov čemeti tam na plaži ob njej, pa sem se zbujal z zadrgnjenim vozlom v črevih – ob dveh zjutraj.
Drugo ženo tako obožujem, da bi jo po rokah nosil, ako bi bil močan in silen človek, ...neki tolik, da ni kmalu takega..., a v mesecu pred dopustom se prav tako zbujam sredi noči. Ne le namreč, da pišem namesto nje, tudi dopust planiram namesto nje, saj je prezaposlena, jaz pa upokojenec. To načrtovanje, ki naj upošteva njene službene obveznosti, razpoložljiva sredstva, želje otrok, cenovne ponudbe, Garminovo idiosinkratičnost ter svetovna žarišča terorizma, nalezljivih bolezni in potresov, je po sebi tako stresno, da se mi črevesje skoraj enako zadrguje.
Pa imam, da ne boste kaj mislili, empirično dokazano usnjen želodec.
* * *
Nekaj let tega je, kar sta imela dvojčka pri biologiji vsak svoj »raziskovalni projekt«; Ana se je odločila preučiti, kako okoliščine vplivajo na plesnenje in ali se plesni strogo držijo svojega običajnega jedilnika ali pa ob ugodnih okoliščinah preskočijo na drugega gostitelja. Kupili smo torej jošta, sama pa je spekla kruh, lepo je potem razrezala oboje na primerno velike koščke in jih na raznih koncih stanovanja skupaj izpostavila različnim kombinacijam vlage, toplote, prepiha in svetlobe. Dva tedna pozneje, v času, ko je bilo treba gradivo preučiti in izsledke pisno povzeti, je pritekla, češ da ji manjka tisti od preparatov, ki ga je izpostavila součinkovanju »vlage, svetlobe in toplote, ne pa zraka« – pustila da ga je na polici prisojnega kuhinjskega okna, nepredušno zaprtega v steklen kozarec za vlaganje, v katerega je pridala z vodo prepojeno vato. Bil sem primoran priznati, da sem na obloženi kruhek naletel tri dni prej med zalivanjem kuhinjskih zelišč in ga, pozabivši na Anin eksperiment, pojedel, kajti opazil sem na njem plesnenje. Največ pojem namreč takole nagnitih reči, ki bi šle sicer v kvar – ko so me vzgajali, v hiši še ni bilo hladilnika. S sveže natrganim lističem bazilike (ocimum basilicum) se mi je zdel slasten na tisti rafinirani je ne sais quoi način, značilen za žlahtne francoske sire.
Žal nisem bil toliko pozoren, da bi Ani znal za nazaj povedati, ali je bila vsa črna plesen na kruhu in vsa sinja na siru ali pa sta se dejansko spremešali. A najsi sta se mešali ali ne, vsekakor mi kombinacija ni škodila. Hudega mi ni bilo, le iz spodobnosti sem potem nekaj dni pil čaj iz origana, toliko da bi ljudje menili, da vohajo pico.
Dva tedna zatem smo se odpravili na dopust; takrat so se ta usnjena čreva zadrgnila, prijela me je diareja in nisem se je znebil vse do konca dopusta. (Morda je šlo za zapoznelo delovanje trdovratnih glivic, a če je tako, so se razživele šele, ko je stres oslabil obrambne moči telesa.)
Za psihologijo sem, si upam reči, nadarjen, saj je bila moja hči letos sprejeta na Oddelek za psihologijo FF UL – zato lahko verjamete moji trditvi, da se predpočitniški stres izraža pri moškem spolu drugače kot pri ženskem. Gre za konverzijo. Podzavest pri obeh spolih zboji, da bo v poostrenih razmerah, ki jih sociologi in psihologi znanstveno imenujejo »družinski laboratorij z zaklenjenimi vrati«, povzročila (act-out) kaj obžalovanja vrednega, pa skuša odgovornost prevaliti na telo.
Od zakrčenja medeničnega dna dobijo možje kvaziprostatične motnje (oteženo mokrenje, zastanek), ženske pa genitalne: odgoditev ovulacije. Ne glede na periodični sistem elementov dobijo menstruacijo, ki ne popusti do zadnjega dne počitnic.
In v tem je kleč. Seks sprošča počutje, poravnava zamere in celi rane. Če bi se bilo mogoče na stres dopustovanja odzivati z občasnim blagoslovom spolnosti, ne bi bilo hudega. Ker pa morata mož in žena vsak iz svojih razlogov vsak čas letati na stranišče, se napetost le še ostri. Posledice so »razelektrenja« v obliki prepirov, ki utegnejo povzročiti neodstranljive duševne (in celo telesne) brazgotine.
* * *
Ali ne bi bilo torej glede na vse povedano najbolje ukiniti dopust/počitnice?
Pomislite, kakšno finančno in psihično olajšanje bo to že samo za starše, ki morajo skrbeti za varstvo svojih nižješolskih otrok, pa imajo letno po 10 tednov manj dopusta, kot imajo otroci počitnic!
Celo menedžment se v današnjem kapitalizmu zaveda uničujočega vpliva počitnic. Prav zato deli zaposlenim telefone, da jih lahko med dopustom kliče nanje in stimulira in zabava z raznimi trivialnimi vprašanji. (»Kje je kavomat? Kje je dokument A3-c? Kje je epikontinentalni pas?«)
Znanstvena poštenost terja priznanje, da tudi delovni dnevi niso dosti boljši. Glede na vse povedano je tudi služba samo vsakodneven »minidopust«, kamor se za 8 ur zateče posameznik pred pritiski zasebnega življenja. A tudi tu ni varen: med menedžmentom in zaposlenim je le milisekunda razdalje po telefonu ali e-pošti, rodna žena pa mu je pravkar poklonila videofon, tako da lahko mimogrede na svoje oči preverja, ali je res v objemu službe, ko mu telefonari, kaj želi za kosilo in ali lahko spotoma nabavi delikatesne kumarice in zakaj ji včeraj, ko se je delala, da že spi, ni dal poljuba za lahko noč, in kaj neki počne bejzbolski kij v njegovi nočni omarici.
* * *
In zdaj nazaj h Karlu Erjavcu.
Če bi bil minister rekel, da je teh šest dni od trenutka, ko je oznanil, da prekinja dopust v Franciji, do trenutka, ko se je čudežno prikazal pred Rusko kapelico, namenjal iskanju Nirvane, ki ne bi bila ne dopust ne delovnik, potem bi mu šli čast in slava, ker je tvegal službo za blagor Človeštva.
Če bi bil rekel, da so krivi francoski siri, bi mu tudi bilo odpustiti, kajti vemo že, da v stresni situaciji črevesje lahko postane občutljivo.
Celo če bi bil priznal, da se je potuhnil, da ga ne bi Priložnost, kot že rada počne v prevratnem času, ustoličila na čelo slovenske vojske – »Biti ali ne biti minister za napad, to je zdaj vprašanje…« – ne bi bil deležen preštevilnih očitkov, kajti večina nas ima, mislim, še vedno raje maslo kot topove.
In nazadnje, če bi bil rekel, da se je na tihem srečal z Abrahamom, bi mu zaploskali, eni za častitljiv rojstni dan, drugi za sijajno besedno igro.
Ker pa sredi vrhunske zunanjepolitične krize pravi kratko malo, povzemam, da se ne bi splačalo predčasno prekinjati že plačanega dopusta, mu je treba priznati, če ne drugega, primerno varčnost v času, ko si res ne moremo privoščiti, da bi metali denar skozi okno.
Spričo tega menim, da mu mora presvitli Cerar nemudoma dodeliti še položaj ministra za finance.
S tem se bo naša administracija tako okrepila, da ne bo potrebovala več novih moči, in lahko bomo končno ukinili počitnice s šolstvom vred.
