A ko je mojega dedka kdo vendarle soočil z nečim, kar so vedeli vsi razen njega, ko je, denimo, z desetletno zamudo izvedel, da moj oče ni končal študija, je zarohnel: »Meni nihče ničesar ne pove!« Takrat je bil besen na ves svet, ki mu je, revežu, vsa ta leta prikrival, kar je vedela tudi napol slepa in naglušna Paraskeva, ki ni že dvajset let stopila iz svoje hiše v Mrduši Donji.
Zadnje dni ga imam neprestano v mislih. Zdi se mi, da njegov dobri duh lebdi nad našimi kraji in se zadovoljno hahlja, ko se prepoznava v nas. Nas, ki so nam že tisočkrat povedali, da na tem svetu vsi prisluškujejo vsem, zdaj pa, ko so Hrvati črno na belem objavili prisluhe našega arbitražnega sodnika in naše agentke na arbitražnem sodišču, besni cepetamo in tulimo: »Nam nihče ničesar ne pove!«
A še bolj so mojemu dedku podobni Hrvati. Njim ni namreč še nihče povedal, da na tem svetu vse države lobirajo za svoje interese, pritiskajo na sodnike mednarodnih sodišč in na vse možne načine vplivajo na njihove razsodbe. Nihče jim ni povedal, kaj je to diplomacija, in zato so zdaj kolektivno zgroženi (mediji in politika na Hrvaškem niso bili tako uglašeni že od prvih dni srbske agresije). Narod, ki je dal svetu Zdravka Mamića, kar ne more verjeti, da si nekdo drzne vplivati na sodniške odločitve.
Slovenci imamo za to početje prelepo slovensko besedo. Sprenevedanje. Hrvati uporabljajo tujko. Hipokrizija. A obojim nam gre odlično od rok, kakor tudi neodvisnim pravnim strokovnjakom, ki te dni modrujejo o nekakšnih kršenih pravilnikih mednarodnega sodišča in o načetem videzu nepristranskosti. Tudi njim ni, kot kaže, še nihče povedal, da o mejnem sporu med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško soodločata slovenski in hrvaški sodnik, ki sta ju izbrali Republika Slovenija in Republika Hrvaška.
Ja, pravilniki gor ali dol, a videza nepristranskosti tu pač nikoli ni bilo, saj je še Jan Zobec videti bolj nepristranski, ko presoja o Janezu Janši. In objavljeni prisluhi v resnici niso načeli ničesar. Pogovor Jerneja in Simone bi lahko spisal vsak pismen hrvaški ali slovenski državljan, saj smo si vsi mi minula leta točno tako zamišljali komunikacijo med našim sodnikom in našo agentko.
Jernej Sekolec in njegov hrvaški kolega Budislav Vukas sta bila namreč v Haag poslana zato, da bi bila pristranska. Ker drugačna ne moreta biti. Še v nogometu jim je to jasno, in zato slovenski ekipi ne bo na mednarodnem tekmovanju nikdar sodil slovenski sodnik. Še Sepp Blatter si ne bi dovolil takšnega videza nepristranskosti. Še on ne bi pristal na to, da si vsako moštvo izbere po enega stranskega sodnika.
Ampak potem sta Zoran Milanović in Vesna Pusić nekega dne odprla Večernji list in zdaj besna cepetata in tulita: »Nama nihče ničesar ne pove!« in kot užaljena otroka ponavljata, da se arbitraže ne gresta več. In mi, namesto da jima damo focko in jima povemo, naj se zresnita, besni cepetamo in tulimo, da je nespodobno prisluškovati sosedom. Še več, da ju pomirimo in sodišču povrnemo neobstoječi videz nepristranskosti, bomo poslali tja nekega Francoza. Še malo se bomo torej sprenevedali, pardon, delali Francoze.
To je, oprostite mojemu diplomatskemu izrazoslovju, jebanje ježa. Tja bi morali poslati Ernesta Petriča ali Klemna Jakliča in celemu svetu jasno sporočiti, kaj si mislimo o tej navidezni nepristranskosti. Če namreč skušajo Hrvati arbitražno sodišče z objavo prisluhov prikazati kot farso, nam preostane le, da to farso razkrinkamo do potankosti in pokažemo, da so farsa predvsem pravilniki, ki prepovedujejo stike od države postavljenih sodnikov z matično državo. Da je torej farsa že sam videz nepristranskosti, ki ga takšni sodniki ustvarjajo. Morali bi pokazati, da je bil pogovor med Jernejem in Simono ustaljen del arbitražnega procesa in da omenjena nista počela nič takšnega, česar ne bi počeli vsi pošteni in nedolžni hrvati tega sveta.
Lahko pa se še naprej kot nekoč moj dedek pretvarjamo, da se države, ko se sodno borijo za nekaj, za kar so bile še pred dvajsetimi leti v vojni, za svoje državne meje torej, v želji po videzu nepristranskosti vzdržijo vsakršnega vpliva na sodnike, celo na takšne, ki so jih same izbrale in poslale v Haag. Lahko se torej skupaj z Zoranom Milanovićem in Vesno Pusić pretvarjamo, da ne vemo, kar ve tudi napol slepa in naglušna Paraskeva, ki že dvajset let ni stopila iz svoje hiše v Mrduši Donji.
