Ne odpirajte še oči, kajti ne vemo še, za katero stran gre, slovensko ali hrvaško. Od vas se zahteva le, da takole z zaprtimi očmi jasno poveste svoje mnenje o situaciji. Brez razmišljanja, brez podvprašanj, stvar je, kot sem rekel, enostavna: predstavnik ene od dveh zainteresiranih držav se je tajno dogovarjal z enim od petih sodnikov arbitražnega sodišča in preko njega izvajal pritisk na tri nepristranske člane sodišča. No, kaj pravite? Da stvar kar naenkrat ni več tako enostavna? Potrebujete več informacij? Prav, pa dodajmo še več informacij.

Z zaprtimi očmi si predstavljajte, da sta se beograjski Kurir in dnevnik Primorske novice ekskluzivno in turbosenzacionalno dokopala do preverjeno avtentičnih posnetkov prisluhov telefonskih pogovorov, v katerih hrvaški član arbitražnega sodišča o razmejitvi med Hrvaško in Slovenijo Budislav Vukas in predstavnica hrvaškega zunanjega ministrstva Andreja Matelko Zgombić ležerno in sproščeno – vsaj tako ležerno in sproščeno, kolikor je to s statutom arbitraže najstrožje prepovedano – klepetata o strategijah pritiska na predsednika sodišča Gilberta Guillauma.

Potrebujete več časa za razmislek in še dodatne informacije? Na primer, od kod posnetki in katera tajna služba točno je prisluškovala Hrvatom, ali je Budislavu in Andreji prisluškovala slovenska obveščevalna služba ali nemška, kdo stoji za afero in kakšen je sploh njen namen? Ali pa ste iz nekega razloga že pripravljeni na odgovor? Ali boste torej a) od hrvaške vlade zahtevali, da Hrvaška v najkrajšem možnem času umakne svojega člana arbitražnega sodišča in imenuje novega, da bi lahko sodišče normalno nadaljevalo z delom in sprejelo objektivno in nepristransko odločitev, ali pa boste b) z obrazložitvijo, da je po odkriti aferi nemogoče pričakovati objektivno in nepristransko odločitev, od Cerarjeve vlade zahtevali, da se Slovenija nemudoma umakne iz arbitražnega postopka?

Vendar ne odpirajte še oči. Preden ste prebrali prejšnji odlomek, je namreč hrvaška vlada v mrzlični tekmi s časom že sprejela odločitev in namesto Vukasa v arbitrarno sodišče imenovala predsednika Mednarodnega sodišča v Haagu Theodorja Merona. Ali boste še naprej b) z obrazložitvijo, da je škoda narejena in da je po odkriti aferi nemogoče pričakovati objektivno in nepristransko odločitev, zahtevali od Cerarjeve vlade, da se Slovenija nemudoma umakne iz arbitražnega postopka, ali pa boste v novih okoliščinah c) navdušeno vstali in zaploskali briljantni, preudarni, modri in nadvse kooperativni odločitvi hrvaške vlade, nejevoljno priznali, da je odločitev o imenovanju izkušenega ameriškega sodnika nenadkriljiv šah mat neprekosljivega hrvaškega političnega talenta, ter od zaletavih slovenskih oblasti zahtevali, da se ne umaknejo iz arbitražnega postopka?

Sprememba gledišča je, kot sem rekel, razmeroma enostavna in precej nezmotljiva, hm, arbitražna metoda, katere rezultati pogosto, čeprav le za krajši čas, zmedejo vprašanega. Povsem vseeno, ali gre za arbitražo o meddržavnem mednarodnem sporu, vojni zločin ali benigno enajstmetrovko, dosojeno proti vašemu klubu, ta metoda s kirurško natančnostjo prepozna Hrvata v Slovencu.

Ali, zakaj pa ne, Slovenca v Hrvatu. Od tod naprej je lahko, samo dajte Hrvatom, da si z zaprtimi očmi zamislijo popolnoma enako situacijo: beograjski Kurir in dnevnik Primorske novice sta se dokopala do avtentičnih posnetkov telefonskih pogovorov, v katerih hrvaški član arbitrarnega sodišča Budislav Vukas in predstavnica zunanjega ministrstva Andreja Matelko Zgombić klepetata o strategijah pritiska na predsednika sodišča Gilberta Guillauma – vemo, da vrli Hrvati tega nikoli ne bi naredili, toda z zaprtimi očmi si lahko predstavljate marsikaj – in jih vprašajte, ali bi po vsem tem navdušeno vstali in zaploskali a) svoji vladi in njeni preudarni, modri in nadvse kooperativni odločitvi, da po izbruhu škandala v arbitražno sodišče namesto Vukasa imenuje izkušenega ameriškega sodnika Theodorja Merona, ali pa bi morda raje vstali in zaploskali b) slovenski vladi in nejevoljno priznali, da je njena takojšnja odločitev o umiku iz arbitražnega postopka nenadkriljiv šah mat neprekosljivega slovenskega državotvornega patriotizma nad zaletavimi hrvaškimi oblastmi.

Test je seveda retoričen, saj predpostavlja, da bodo Slovenci in Hrvati brez težav diametralno spremenili stališče neodvisno od problema, a odvisno od točke pogleda. Edino ta, torej točka pogleda, je vnaprej dana in nespremenljiva, in s spremembo zornega kota se zato spremeni tudi sam problem. Slovenec, saj razumete, nikoli ne more biti Hrvat: on lahko samo, odvisno od problema, razmišlja hrvaško. In, hvala za vprašanje, obratno. Vaše stališče o razmeroma preprostem problemu je odvisno, jebiga, samo od tega, ali je vaša mama v tistih davnih dneh spala s Slovencem ali Hrvatom. In od ničesar drugega. Slovensko-hrvaška razmejitev tako gledano ni več problem arbitražnega sodišča niti katerekoli druge mednarodne pravne institucije, saj meja, kot vidimo, ni v Piranskem zalivu niti na reki Muri.

Ni pa arbitražnega sodišča o razmejitvi omejenih umov.