Dvajset let po operaciji Nevihta: Knin počasi umira

Obrnjena slika

Mesto je pripravljeno na slavje, le še zastave je treba izobesiti. Najbolj odgovorna za novo preobleko mesta, ki se prav v teh dneh, tik pred dvajseto obletnico vojaške operacije Nevihta, ponaša še z novimi asfaltiranimi cestami, je mlada županja mesta. Josipa Rimac mestu vlada že deset let. S komaj petindvajsetimi leti se je mlada političarka, ki danes sodi med pomembnejše člane HDZ, zavihtela na vrh mestne oblasti. Začela je pri tistem, kar bi morali narediti že njeni predhodniki. A nihče od Zagreba nastavljenih načelnikov mesta po Nevihti ni prihajal iz Knina. Povojni oblastniki niso znali ali pa preprosto niso hoteli razumeti potreb mesta. »Slika mesta je danes drugačna kot pred dvajsetimi leti. Takrat je bil Knin zapuščen, umazan. Takšnega sicer nismo zapustili ob začetku vojne, toda v času Krajine nihče ni skrbel za urbani razvoj,« vidno zadovoljna nad dokončno urejeno kanalizacijo, vodno oskrbo, obnovljenimi cestami in zgradbami ter priklopom vseh gospodinjstev na električno omrežje pripoveduje Rimčeva. Dolgih dvajset let je torej trajalo, da se mesto lahko ponovno ponaša s tistimi osnovnimi infrastrukturnimi prvinami, ki so drugod samoumevne.

Druga velika sprememba se je zgodila v strukturi prebivalstva. Pred vojno je v Kninu živelo 97 odstotkov Srbov in trije odstotki Hrvatov, po begu srbskega prebivalstva meščanska struktura sedaj prikazuje skorajda zrcalno sliko: 77 odstotkom hrvaških meščanov se dvajset let po vojni vihri pridružuje zgolj še 23 odstotkov pripadnikov srbske nacionalne manjšine. Zmagovalec spopadov vedno piše zgodovino. Nič drugače ni bilo v Kninu. Mestne oblasti so že pred časom dale jasno vedeti, komu se imajo zahvaliti za osvoboditev. Brez lažne skromnosti so to vidno zapisale po celem mestu. Osrednja mestna ulica nosi ime pokojnega predsednika Franje Tuđmana, trg ob glavnem krožišču se imenuje po najpomembnejši vojaški operaciji v novodobni hrvaški zgodovini, druge ulice se s poimenovanjem po posameznih brigadah hrvaške vojske poklanjajo osvoboditeljem mesta. Mesto v objemu reke Krke nedvomno gradi svojo identiteto na operaciji Nevihta in na kninski trdnjavi. Toda nekdanja dvakratna prestolnica hrvaške države v času srednjeveških hrvaških kraljev vendarle daje vtis, da je pozabljena od države. Streljaj od ulice Franja Tuđmana že dobrih dvajset let propada eno največjih industrijskih območij v regiji. Konec osemdesetih let, preden je rastoči nacionalizem Jugoslavijo pahnil v državljansko vojno, je Knin v zaledju jadranskih letovišč veljal za zgledno industrijsko mesto socialistične države. Ponašal se je s paradno tovarno vijakov (Tvik), ki je zaposlovala čez 3500 delavcev. Kot eno pomembnejših železniških vozlišč je bila velik zaposlovalec v mestu tudi železnica. Dobrih 3000 delavcev je skrbelo za pretovor surovin in blaga. Na blesteče čase samoupravnega gospodarstva ob skorajda zapuščeni železniški postaji spominjajo zgolj še zarjavele tračnice in odsluženi vagoni. Število zaposlenih na železnici se je po vojni osulo na slabo desetino. Močna so bila živilskopredelovalno podjetje Agroprivreda, tekstilno podjetje Knjinjanka in številna gradbena podjetja. Nič od tega ni ostalo. Čeprav tovarne med vojno niso bile porušene, industrijskega duha razen v Tviku, kjer je danes zaposlenih okoli 420 delavcev, ni bilo več mogoče obuditi.

Prvi obrisi vojne

»Te tovarne so umrle v devetdesetih letih, čeprav je takrat tukaj obstajala SAO Krajina. Preprosto niso imele več proizvodnje. Ko smo se leta 1995 vrnili, dela v teh tovarnah ni bilo mogoče nadaljevati. Ker zaradi neurejenih lastniško-pravnih razmerij in procesa privatizacije podjetja niso mogla zaživeti, je nastopilo obdobje mirovanja,« industrijski padec Knina opisuje Rimčeva. Skoraj deset tisoč delavcev iz Knina in petih okoliških administrativnih območij je pred vojno našlo delo in zaslužek v teh tovarnah. Eden izmed njih je bil Ante Savić, veteran domovinske vojne, ki se je kot vezist v hrvaški vojski na Dinari pred dvajsetimi leti tako kot njegovi kolegi evforično veselil ponovne osvoboditve Knina. »Imeti službo v teh tovarnah je pomenilo, da imaš zagotovljeno eksistenco. Sam sem delal v Tviku, ki je bil v tistih časih priznana tovarna v Jugoslaviji. Do leta 1985 je bilo delovno vzdušje v tovarni povsem normalno. A po prihodu Miloševića na oblast so se za nas hrvaške delavce začeli problemi,« razlaga. Vse več je bilo nacionalizma, ki je naglo eskaliral. »Med delavci je vse pogosteje prihajalo do obtoževanj in ogovarjanj. Leta 1988 so razmere v tovarni postale skorajda nevzdržne. Naj vam ponazorim. Imel sem vrstnika, s katerim sem hodil na srednjo šolo, skupaj sva začela delati v tovarni. Pa me je nekega dne začel ogovarjati z ekavico, kot da je prišel iz Šumadije. Zgodila se je popolna transformacija med ljudmi, včasih tudi kar čez noč. Pogovorov med nami je bilo vse manj, sčasoma nič več,« pripoveduje predsednik združenja veteranov »Kninska bojna«.

Če so imeli Hrvatje v času prevladujočega srbskega prebivalstva konec osemdesetih letih v Kninu in okolici težave z iskanjem zaposlitve v tovarnah, se sedaj nič bolje ne godi srbski manjšini. Podžupan Knina Željko Džepina je pripadnik srbske nacionalne manjšine. Položaj podžupana mu je po zakonu o nacionalnih manjšinah zagotovljen, če na območju občine manjšina predstavlja vsaj petnajst odstotkov prebivalstva. Isti zakon, za katerega Džepina, ne brez kančka sarkazma, pravi, da je v teoriji najboljši zakon na svetu, le pri njegovem uresničevanju se zaplete, določa tudi prednostno obravnavo pripadnikov manjšine pri zaposlovanju v državni in lokalni upravi. »Če je objavljen javni razpis za delovna mesta v javni upravi, prednost pri dveh enakovrednih kandidatih dobi Srb. Toda če javnih razpisov ni, ne morete nekoga kar vreči iz službe, da bi mesto dobil Srb,« razlaga Džepina in dodaja, da od 43 zaposlenih v mestni upravi štiri delovna mesta zasedajo pripadniki srbske nacionalne manjšine. Uspelo jim je dobiti nekaj zaposlitev v delniških družbah, ki jih je ustanovila občina, v kninski bolnišnici zaposlujejo veliko srbskih medicinskih sester in celo dva zdravnika, imajo pa tudi štiri zaposlene v policiji. »To sicer ni nekaj spektakularnega, a vseeno bolje, kot je bilo v prvih povojnih letih,« napredek opisuje Džepina. Precej bolje 3500-glavi srbski skupnosti v Kninu kaže pri zaposlovanju v Tviku, kjer je delo našlo 50 pripadnikov manjšine. »V Tviku nacionalna pripadnost pri zaposlovanju ne predstavlja nobene ovire. Podjetniku je namreč pomembno le, ali si dober mojster ali ne,« dodaja. Tudi zato Džepina močno obžaluje, da Knin ne premore močnega gospodarskega sektorja. In prav to je eno izmed ključnih vprašanj.

Zakaj v vseh dvajsetih letih država ali lokalna skupnost ni mogla oživiti vsaj dela industrijske proizvodnje v kraju, me zanima. »Politika je odigrala ključno vlogo,« pravi Džepina. »Nihče me ne bo prepričal, da tukaj ne more obstajati realni sektor. V Tviku smo imeli več kot 3000 zaposlenih, na železnicah jih je bilo 3200, imeli smo pekarsko industrijo, klavnice. Resda takrat še ni bilo tržne ekonomije, a nekaj teh podjetij bi v novem sistemu vendarle lahko obstalo. Če bi se po operaciji Nevihta v Kninu odločili zagnati gospodarski raz boom, bodite prepričani, da bi se veliko Srbov vrnilo. A politika se je odločila drugače. Nekatera podjetja so sicer spet začela delati. Agroprivreda denimo je funkcionirala, dokler so imeli velike količine pšenice. Ko bi morali kupiti nove surovine in izplačati plače, pa so se znašli v stečaju.« Pomoči za podjetja ni bilo. »Vse kaže, da je politika hotela, da Knin ostane takšen, kot je, da se gospodarsko ne razvija, saj so se bali vrnitve večjega števila Srbov,« razmišlja podžupan Knina.

Kljub temu se je dobrih 3500 Srbov vrnilo v mesto. Toda pogosto so naleteli na zasedene hiše in stanovanja, kamor so oblasti nastanile priseljene bosanske Hrvate in Hrvate iz drugih delov države. Več kot deset let po operaciji Nevihta premoženjskopravna razmerja v mestu še niso bila urejena. Po besedah Džepine nepremičninsko vprašanje ostaja nerešeno še za okoli tisoč imetnikov stanovanjske pravice, ki so jim bila v času nekdanje Jugoslavije dodeljena stanovanja industrijskih obratov, v katerih so bili zaposleni. Zakaj je bil ta proces tako počasen? »Tudi mi se čudimo,« odgovarja Džepina. »Zagotovo se je zaradi tega vrnitev Srbov upočasnila. V zadnjih štirih letih je proces kar obstal. Malce smešno je, toda dejansko so se zadeve hitreje urejale v času, ko je bila na oblasti vlada HZD.« Županja Rimčeva je sicer članica HDZ, a reševanje stanovanjskih premoženjskopravnih razmerij se odvija na državni ravni. Kot razlog za zaenkrat še neuspeli zagon gospodarstva v mestu in okolici navaja prav osredotočenost na reševanje zapletenih premoženjskih vprašanj v minulih letih.

Novih služb preprosto ni

Tako hrvaško kot srbsko prebivalstvo, ki se je medtem vrnilo v Knin, je bilo ob odsotnosti gospodarske strategije za mesto prepuščeno lastni iznajdljivosti. Sprehod po mestu hitro razkrije, na čem temelji tukajšnje gospodarstvo. Številne mesnice se kot po tekočem traku izmenjujejo z malimi trgovinami, kavarnami in frizerskimi saloni. Toda obrtnih dejavnosti je le za prgišče. Zgolj od storitvenega sektorja se bo mesto težko ponovno postavilo na noge. A samoiniciative, da bi se ljudje lotili kakšnega svojega posla, tudi ni zaznati. Več sto ljudi živi od socialne pomoči in otroških dodatkov. Z njimi pa ne preživljajo le sebe, temveč celotno družino. 250 evrov jim je dovolj za skromno preživetje. Če trgovka zasluži slabih 300 evrov, hitro izračunajo, da se jim bolj »splača« ostati doma, delati nič in morda na črno zaslužiti še kakšno kuno, priznavajo sogovorniki. Pasivnost je z državno pomočjo postala način preživetja. V mestu je 12 odstotkov brezposelnih, skupaj z okoliškimi občinami brezposelnost v regiji znaša 25 odstotkov. Novih služb v Kninu preprosto ni, zato se ljudje odpravljajo na delo v Šibenik, Split ali na bližnje otoke, kjer kot peki ali natakarji zaslužijo trikrat več, kot bi za isto delo dobili v Kninu, kot kuharji pa v žep pospravijo štirikrat več zaslužka kot doma. Prav zato brezposelnost v poletnih mesecih nekoliko upade. Vse več ljudi se tudi seli drugam na Hrvaško ali pa v tujino. Regija ima sicer dolgoletno tradicijo »gastarbajterstva«. Že v Jugoslaviji je Kninčane pot s trebuhom za kruhom najpogosteje vodila v Nemčijo, tej so se sedaj pridružile še Kanada, Velika Britanija in Francija.

»Če mi kakšen mlad človek reče, da je zaključil fakulteto in sedaj išče delo, ga najprej vprašam, ali je ob vpisu na fakulteto razmišljal, kaj bo njegova naslednja postaja v življenju. Bo to Knin ali kaj drugega. Ne moreš zaključiti šolanja na 'jedrski fiziki' in potem pričakovati delovnega mesta v Kninu. Če pa se bodo mladi učili poljedelstva, živinoreje, industrije, zdravstva, so to delovna mesta, s katerimi si lahko pomagamo,« pravi županja Rimčeva. Kot primer napačnega odločanja mladih za poklicno pot navaja tudi številne frizerke v mestu, ki so brez dela. Kar 280 jih je na zavodu za zaposlovanje, pravi. S prekvalifikacijami je napačne odločitve sicer mogoče sanirati, vendar je potrebna tudi samoiniciativa ljudi, dodaja. »Pred časom smo ugotovili, da kninski muzej in trdnjava nimata v ponudbi niti enega samega spominka. Naj jaz kot županja izdelujem spominke? Sedaj poskušamo deset ljudi prekvalificirati za to dejavnost. Odpiramo torej priložnosti, ampak stvar je tudi na samoiniciativi. Za delovno mesto se je treba boriti, ne pa čakati, da vas bo nekdo prijel za roko in rekel, da ima za vas delo,« pravi županja. Podžupan Džepina je nekoliko bolj črnogled. »Sem ekonomist in resnično ne vem, kakšen posel bi odprl tukaj. Imamo veliko trgovin, gostinskih lokalov, obrti je malo. V tako slabo stoječem gospodarskem okolju ne morete zagnati neke resnejše gospodarske firme,« je prepričan.

Da se vendarle najdejo svetli primeri samoiniciative, dokazuje primer Eko društva Krka Knin. Leta 2004 ustanovljeno društvo se ukvarja z ekološkimi projekti ozaveščanja prebivalstva. Čistijo reko Krko, sanirajo divja odlagališča, krajane učijo kompostiranja, otrokom pa približujejo zdravilne rastline. Financirajo se večinoma iz evropskih in državnih sredstev. Ker njihov koncept sovpada z načrti občine, da v Kninu zaženejo projekte ekoturizma, jim je uspelo. Kmalu nameravajo začeti izdelovati tinkture iz zdravilnih rastlin. Eden izmed petih zaposlenih, ki se jim na pogodbenem delu občasno pridruži še šest sodelavcev, je 36-letni Dimitrij Dujmović. To je njegova četrta zaposlitev. »V Kninu imamo zelo omejene možnosti zaposlitve. Za povratnike posla večinoma ni,« pravi. Sam ni nikoli razmišljal, da bi zapustil Knin. Mesto mu preprosto ugaja. »Z ženo imava službo. Življenje tukaj je bolj počasno, umirjeno. Življenjski stroški so nižji, blizu so gore in morje,« prednosti Knina opisuje Dujmović.

Vsi ne razmišljajo enako, niti vsi nimajo služb. Občina sedaj niha med dvema potencialnima projektoma zagona gospodarstva. Po eni strani se želi županja s pomočjo evropskih sredstev osredotočiti na eko turizem in Knin umestiti na turistični zemljevid šibeniško-kninske županije. Hkrati bi želela opolnomočiti vaško prebivalstvo, da si z družinskim kmetijstvom in poljedelstvom samo pomaga iz socialne bede. V času visokotehnološkega razvoja se v Kninu vrnitev v predindustrijsko dobo svetlika kot morebitna rešitev. A se po drugi strani razmišlja tudi o privabljanju tujih investitorjev v mesto, ki ga je hitra cesta zaobšla in kraj tako naredila neatraktiven za tuje (industrijske) vlagatelje. Prav to dejstvo županja močno obžaluje. Ker je cena zemljišč v Šibeniku ob avtocesti enaka zemljiščem v Kninu, se tuji investitorji seveda raje odločajo za prometno atraktivnejšo lokacijo. »Dvajset let smo se ukvarjali s stvarmi, ki bi jih morali urediti v dveh letih, šele zadnja leta se ukvarjamo z neko strategijo razvoja. Država nam bo morala odločneje priskočiti na pomoč. To bi lahko storila s stoodstotnim financiranjem infrastrukturnih projektov ali s stoodstotno dokapitalizacijo evropskih projektov. Motivirati bo treba tudi zdravnike, da pridejo na delo k nam, kjer se sicer profesionalno ne morejo razvijati naprej, ker se vsi resnejši primeri pošljejo v Split ali Zagreb. Ponuditi bi jim morali na primer 25 odstotkov večjo plačo kot kirurgom v Splitu. Takšni ukrepi pa ne bi smeli veljati samo za Knin, temveč tudi za otoke, kjer je situacija podobna. Kaj nam pomagajo sijajne ceste, če ljudje nočejo več živeti tukaj, potem ko imajo po vstopu v EU možnost najti delo v drugi državi,« razmišlja Rimčeva.

Tuđman bo spet zrl proti Dinari

Gospodarski cilji Knina so še v obrisih. Nastajajo precej težje kot nova spominsko-verska obeležja, ki bodo pred 20. obletnico Nevihte še dodatno okrasila mesto. V središču kraja delavci v žgočem soncu zaključujejo dela na novi cerkveni stavbi, eni največjih na Hrvaškem, ki bo sprejela dva tisoč vernikov. Milijon evrov je šlo za gradnjo druge cerkve v Kninu, ki se sooča s hudimi socialnimi stiskami. Denar je prišel deloma od donacij, nekaj pa je pristavil mestni proračun. Na kninski trdnjavi prav tako že stoji pripravljen temelj za štiri metre visok kip Franja Tuđmana, ki bo zrl proti Dinari, tako kot se je pokojni predsednik pred dvajsetimi leti po zmagi nad srbskimi silami zazrl v daljo, poljubil hrvaško zastavo in ponosno v zrak dvignil trdno stisnjeno pest. Meščani, med njimi tudi vojni veteran Savić, menijo, da takšno razkazovanje hrvaške prisotnosti v Kninu ni več potrebno, denar bi lahko porabili bolj smiselno. Županja takšnim pomislekom ugovarja. »Ko pridete v neko mesto, denimo Varšavo, Dunaj ali kam drugam, kaj si greste najprej ogledat? Katedrale, džamije, pravoslavne cerkve, muzeje. Takrat, ko so jih gradili, prav tako morda niso bili razumljeni. A to so urbana obeležja nekega mesta. Katoliška cerkev se tukaj gradi prvič po letu 1777. Spomenik Franja Tuđmana pa sploh ne bi smel biti pod vprašajem. Ljudje različnih političnih opcij ga lahko marajo ali ne, toda če njega ne bi bilo, ne bi bilo Hrvaške. Sama se sprašujem samo, zakaj mu kipa tukaj ni postavila država, ampak je moralo to storiti mesto.«

Knin še naprej gradi identiteto mesta, v katerem je Hrvaška dosegla svojo največjo novodobno vojaško zmago. Država se ga spomni le še enkrat na leto, sicer pa je prepuščeno lastni iznajdljivosti. V dvajsetih letih se v Kninu ni kaj veliko spremenilo. Stagnacija je postala pravilo. Medtem ko Hrvati in Srbi v mestu sanjajo o isti boljši prihodnosti, nevidne meje med njimi še obstajajo. Te se porušijo zgolj na enem mestu – na trgu Anteja Starčevića. Največji odprt urbani prostor v kraju je zaznamovan z veličastnim spomenikom v obliki črke V (simbol zmage). Pet let staro obeležje v počastitev spomina na operacijo Nevihta zavzema skorajda celoten prostor, kjer se ob večerih s sladoledom in prigrizki v rokah zbirajo najstniki in mlade družine. »Vojna je končana. Toda boj za boljše življenje še traja. Med vojno smo s soborci sanjali, kako bomo ustvarili boljšo državo in spremenili družbo na bolje. Sanjali smo o izkoreninjenju bohotne administracije in omejitvi politike, da se ta ne bo več vmešavala v vse pore življenja. Upali smo na delovna mesta. A veliko tega ostaja neuresničeno,« pravi veteran Savić. Trg Anteja Starčevića se nahaja pred nekoč mogočno železniško postajo. Potniški vlaki nanjo pripeljejo zgolj še poredko. Vozijo do Zagreba, Dunaja in Budimpešte.