Moral? Nikakor ne jemljem tega, kot da sem moral, saj sem sprejel tudi kakšen zanimiv izziv na drugem področju. Samostojno podjetništvo nikakor ne sme biti prisiljeno – nisem videl še nikogar, ki bi zaradi tega zares uspel ali naredil kakšno večjo podjetniško zgodbo. Mene podjetništvo veseli, vsak dan se pred teboj znajde kakšen zid. Vprašanje je le, ali se vanj zaletavaš, dokler ne obležiš, ali pa najdeš pot, kako ga preskočiti.
Največ izpostavljenosti ste dosegli s projektom MojaČokolada.si. Kako ste prišli do ideje?Idejo za največjo in najslajšo čokoladno spletno trgovino v Sloveniji sem dobil med brskanjem po tujih spletnih straneh. Naletel sem na nemško spletno trgovino, v kateri si je lahko vsak uporabnik naredil čokolado po meri. Takrat sem se vprašal, zakaj česa podobnega nimamo tudi pri nas.
Vaš najnovejši projekt je vsakdanjedarilo.si, ki ga boste zagnali 3. avgusta. Za kaj gre pri tem projektu?Če povem na kratko: to je spletna stran, na kateri bomo vsak dan podarili vsaj eno darilo. Prinašamo sporočilo, da se bo vsak dan zgodilo nekaj pozitivnega, pa četudi je še tako »beden« dan. Pri nas bo vedno lep dan, pri nas bodo vedno darila!
Razvijamo torej sistem za podarjanje daril, konkretno za prirejanje nagradnih iger. Izhajam iz osebne težave, saj kot manjše podjetje vedno iščemo nove, učinkovite oglaševalske kanale za promocijo. Podjetjem bomo ponujali popolnoma avtomatizirano možnost izpeljave nagradne igre – ta se bo avtomatično objavila, potencialni uporabniki bodo o njej obveščeni, spisani bodo splošni pogoji, zapisnik ob žrebu in avtomatsko izvedeno žrebanje. Ker bo vse potekalo avtomatizirano, bo temu primerna tudi nizka cena. Strošek objave dnevne nagradne igre za posamezno podjetje bo zgolj tolikšen, kolikor bo velika naša baza uporabnikov – 1 evro na 10.000 uporabnikov.
Kakšen je odziv podjetij?Zanimanje podjetij je več kot zadovoljivo, že prvi mesec bomo sodelovali z več kot 50 partnerji in podelili več kot sto različnih daril. Zdaj bomo morali počakati, kako bodo projekt sprejeli še uporabniki. Nikakor ne želimo postati zgolj še ena spletna stran, ki »smeti« s pošiljanjem neželenih sporočil, ampak je naš cilj predvsem ohranjati visoko raven storitev.
Kakšen delovnik imate?Nimam ga. (smeh) Včasih vstanem že zelo zgodaj, včasih tudi malce dlje poležim. Izjemno pomembno pa je, da so stvari opravljene in da ne trpi nobena plat podjetja – stranke, marketing, nabava, razvoj in partnerji. Veliko je skakanja naokoli in usklajevanja. Sem pa večerni tip človeka, ker veliko delam na IT-področju, sem zaradi ljudi, s katerimi sodelujem, tudi večkrat dokaj pozen. (V mislih imam zlasti našega trenutnega programerja Žigo, ki začne delati šele po kosilu. Je pa tudi res, da potem dela do zajtrka.)
Z odprtjem podjetja ste pri 19 letih izgubili tudi številne študentske ugodnosti.Najbolj sem pogrešal študentske bone. Hitro sem se moral znajti, uskladiti študijske obveznosti z delom, preselil sem se na svoje in si čez noč nakopal nekaj sto evrov mesečnih stroškov, ki sem jih moral pokriti.
Od kod dobivate ideje za projekte?Nimam enoznačnega odgovora. Največkrat samo vidim težavo in potem želim poiskati rešitev. Večkrat določene rešitve na trgu že obstajajo, včasih pa se kje najde tudi kakšna luknja. Največkrat se zanesem kar na občutek.
Kakšne so težave oziroma izzivi, s katerimi se srečujete mladi podjetniki?Pravih težav ni, vedno so samo izzivi. Izzivi pa obstajajo, da se rešijo. Trenutno mi osebno največji izziv predstavlja predvsem tujina – kako prodreti na tuje trge brez večjih finančnih vložkov.
Kako je bilo na trg podjetništva stopiti kot eden najmlajših pri nas?S tem se sploh nisem obremenjeval. Nikoli nisem toliko gledal preteklosti, rad zrem v prihodnost in se veselim tistega, kar bo prinesla.
Se je kdaj zgodilo, da vas zaradi mladosti na trgu dela in podjetništva niso jemali resno? So vas morda zaradi tega tudi podcenjevali?Ne bi vedel, saj se ne obremenjujem z govoricami. Svojo strokovnost sicer zelo hitro podkrepim s praktičnim delom. Marsikdo se začudi, ko izve, koliko praktičnih izkušenj že imam pri 24 letih. V tem času sem doživel že veliko stvari in spoznal mnogo ljudi. Včasih se še sam začudim, ko vidim svoj kup vizitk, ki si jih shranjujem doma. A po drugi strani še vedno nisem diplomiral. Mama je še vedno nesrečna zaradi tega.
Kako pomembna so poznanstva in poslovne povezave na tem področju?Kar precej. Na začetku tega nisem verjel ali pa morda nisem želel verjeti. Upal sem, da je Slovenija bolj zahodnjaška, da je res velika možnost iz majhnega narediti veliko in da lahko le z malo truda in sreče narediš veliko uspešno zgodbo. A bolj ko spoznavam tole našo državico, bolj ugotavljam, da smo še vedno »balkanci«. Vse zadeve se urejajo prek povezav in uslug. Tako pač je.
Je neuspeh tisti, ki sčasoma privede do želenega uspeha in cilja?Morda ne ravno neuspeh v celoti, ampak neuspeh ob posameznih dogodkih in rezultatih. Vedno se bijejo bitke, ampak ravno zaradi tega je podjetništvo tako zelo zanimivo. Sam imam vedno visoka pričakovanja in tudi če jih najprej izpolnim, imam naslednjič še višja.
Je Slovenija, kar zadeva podjetništvo, zaradi majhnosti klavstrofobična?Odgovora na to nimam. Smo pa vsi v svojih glavah malo omejeni, jaz sem še posebej. Mnogi so mi že rekli, da bi moral s svojim znanjem že zdavnaj oditi v tujino, kjer bi z enakim ali še nižjim vložkom truda lahko dosegel veliko več. A jaz še kar vztrajam pri svojem, sem precej trmast. Mislim, da se tudi v Sloveniji da nekaj doseči. Najprej v Sloveniji, potem pa naprej.
Andraž Gavez je leta 2013 za naš časnik pisal Podjetniški dnevnik.
