Danes imajo meščani, ki se po sveže sadje in zelenjavo najraje odpravijo na tržnico, precej enostavno nalogo, saj lahko na stojnicah na Vodnikovem in Pogačarjevem trgu izbirajo med domala vsemi vrstami sadja in zelenjave. A vedno ni bilo tako. Konec devetnajstega stoletja so morale mestne gospe ali njihove kuharice, ki so se po hrano odpravile na trg, prehoditi nekoliko daljšo pot, preden so nakupile vse sestavine. Sadje, zelenjavo, kruh in meso so namreč prodajali na različnih koncih mestnega središča, od Kongresnega do Krekovega trga.
Ženske so tedaj na Cankarjevem nabrežju lahko kupile ribe, na Adamič-Lundrovem nabrežju pa sveže in suho meso, tudi divjačino in perutnino. Po gobe so se odpravile k Robbovemu vodnjaku, kjer so ob kmetih z gobami in sadjem svoje zaloge masla, krompirja in zelenjave prodajali tudi mestni prodajalci. Pred mestno hišo so svoje vrtne pridelke prodajale še Trnovčanke in Krakovčanke, ki so bile ene najpomembnejših oskrbovalk mesta. Za kresijo je dišalo po svežem kruhu, na današnji Medarski ulici pa so prodajalci skušali prodati čim več domačega medu. Na Prešernovem trgu so mestne branjevke prodajale sadje, na Krekovem trgu so kupci izbirali med repo in zeljem, na Kongresnem trgu pa so imeli prostor prodajalci vipavskega sadja, pomaranč, limon in suhih češpelj.
»Večino živil na drobno so prodajali pred mestno hišo,« v svoji knjigi Ljubljanski živilski trg: odsev prostora in časa (1920–1940), ob tem ugotavlja muzejska svetnica in kustodinja v Slovenskem etnografskem muzeju in etnologinja dr. Nena Židov. Izbiro prostora v neposredni bližini mestne hiše avtorica povezuje z lažjim nadzorom, ki so ga tako nad prodajo lahko imele mestne oblasti.
Za selitev na Vodnikov trg zaslužen Hribar
A zaradi tramvajske proge, ki so jo leta 1901 speljali mimo mestne hiše, so morali del osrednjega trga z živili premestiti na Pogačarjev trg, ki pa je zaradi vse večjega števila prebivalcev postal že dve leti kasneje premajhen. »Mestne oblasti so morale začeti razmišljati o razširitvi. Kot najbolj ustrezen se je izkazal v neposredni bližini ležeči Vodnikov trg,« navaja dr. Židova in dodaja, da je za selitev zaslužen predvsem takratni župan Ivan Hribar, ki je že tedaj menil, da bi Ljubljana potrebovala pokrito tržnico po vzoru Budimpešte, Dunaja ali Prage.
Na Vodnikovem trgu so prodajali predvsem kmetje, zato se ga je prijelo ime kmečki trg, medtem ko so na Pogačarjevem trgu sadje in zelenjavo prodajale branjevke. Na bližnjem Krekovem trgu so imeli svoj prostor prodajalci krompirja, ki so pridelek prodajali kar z vozov. »Jeseni leta 1931 je bilo v enem dnevu tam kar štirideset vozov krompirja,« je iz starih časopisnih zapisov izbrskala dr. Židova.
Kasneje se je na majhnem Krekovem trgu oblikovala nekakšna borza tovarniških delavcev. Predvsem kosci so se v času košnje zbirali pod kostanjem na trgu in opremljeni z orodjem upali, da jih bodo kmetje izbrali za delo. Kot ugotavlja etnologinja, je imel živilski trg že od nekdaj tudi pomembno družbeno vlogo, saj je predstavljal prostor, kjer so si ženske izmenjevale kuharske nasvete, prodajalkam potožile nad razmerami doma, klepetale in tudi opravljale. »Branjevka ne prodaja le blaga, ampak tudi novice – resnične in izmišljene,« je že leta 1879 v prispevku v Ljubljanskih slikah hudomušno zapisal novinar Jakob Alešovec.
Od prepovedanih poslov do umazanije
Na živilskem trgu je tako vselej živahno vrvelo, kar pa je s seboj prineslo tudi neprijetne posledice. Gnečo so znali izkoristiti predvsem lokalni tatovi. V množici jih je bilo težko izslediti, pred njihovimi dolgimi prsti pa niso bili varni ne prodajalci ne kupci. »Največ tatvin je bilo ob sredah, sobotah in praznikih,« še piše dr. Židova.
A mestnim nadzornikom skrbi niso povzročali le nepridipravi, temveč tudi pogosto vprašljiva čistoča na do leta 1928 še makadamskih trgih. »V resnici je živilski trg v Ljubljani tako zanemarjen, da nas mora biti Ljubljančane sram. Začudeno gledamo ljudje, kako te ali one osebe svoje intimne potrebe opravljajo kar za mesarskimi in branjevskimi barakami,« je avtor prispevka leta 1939 kritično zapisal v Slovenskem domu. Šele tega leta so na živilskem trgu namreč postavili zaboje za smeti, nekoliko prej, leta 1922 pa so uvedli redno čiščenje vseh stojnic in trga ter kupcem prepovedali, da bi se hrane še naprej dotikali ali jo pred nakupom pokušali.
Skoraj 40 let po ideji o pokriti tržnici
»Avgusta 1940 se je začela mestnim kupcem, prodajalcem in oblastem uresničevati želja po zgraditvi sodobno urejene, funkcionalne in pokrite tržnice, namenjene prodaji mesa. Projekt arhitekta Jožeta Plečnika, končan leta 1944, je to obetal,« v zgodovinskem in arhitekturnem orisu Živilski trg in Plečnikove tržnice z okolico v zgodovini navaja Jože Suhadolnik in dodaja, da so ljubljanske tržnice po drugi svetovni vojni le pridobile novi tržni prostor v kletni etaži takratnega semenišča.
Sprva je arhitekt na Vodnikovem trgu sicer načrtoval gradnjo novega magistrata, a so takratne mestne oblasti želele izboljšati pogoje na tržnici, zato so prednost dale ideji o novih poslopjih tržnic, ki si jih je Plečnik zamislil od kresije do Zmajskega mosta. »Tržnice zapolnjujejo potrebo po pokritem tržnem prostoru kot delu celotnega tržnega prostora,« Suhadolnik sklene o Plečnikovem projektu, ki še danes daje prepoznavno podobo osrednji ljubljanski tržnici.
