Nejc, pa ste le dočakali tudi zmago na domači gori.

To je bila moja želja že od nekdaj. Odkar sem prvič tekel na tem teku, sem si vedno želel zmagati. Sedaj se je želja uresničila.

Kakšen mejnik je čas pod uro in dvajset minut za pot, ki je planincem markirana na pet ur?

V glavi sem lovil zmago. Nisem gledal na uro. Teči pod mejo uro in dvajset je čas, ki se zdi nepredstavljiv. Tudi za mojega očeta in mamo. Za tistega, ki hodi štiri ure, je nepredstavljivo, kako je mogoče v takem času premagati 2000 metrov vzpona. Je pa v hribih prisotna tekmovalnost že od nekdaj. Vedno so neke podzavestne tekme.

Ko vas ob poteh srečujejo ljudje, ki vedo za vaše dosežke, kaj jih zanima?

Najpogosteje jih zanima, ali je težko teči v hrib. Največkrat jim odgovorim, da je tako težko, kot si sam naredim. Eni nas v šali imenujejo norci. Za druge smo posebneži. Še pred nekaj leti je bil tek v gore neetičen. Je pa tega vedno manj. Sprejemanje prerašča v dobronamerno spoštovanje. Mnogi spoznajo, koliko treninga je potrebnega za tovrstne dosežke in da nič ne pride samo od sebe. Ne pride od mučenja.

V naslednjem tednu bo v ospredju 120. obletnica Aljaževega stolpa na Triglavu. Vaš rekord je eden od športnih, avanturističnih izzivov Triglava.

To, kar sem opravil pred dvema letoma, sem načrtoval že nekaj časa. Preizkusiti sebe v teku na najvišji vrh, simbol Slovenije. Želel sem priti čim prej gor in dol. Po poti kot vsak hribovec, ki začne in konča pri avtu. Prepričan sem, da je še kdo sposoben to znamko izboljšati, a se bo moral posebej pripraviti, ujeti pravo vreme in biti pameten. V vrhnjem delu je treba biti vajen hoje po skalah. Sam sem tega vajen že od malega. Zaljubljen sem v hribe in gore. Moj trening poteka večinoma le v višavah, v pravih hribih, le redko v dolinah in ravninah.

Če se dotakneva filozofske plati gorskega teka: vse smeri so preplezane, ostajajo pa izzivi, povezani z uro?

Zato je ta zvrst športa v gorah vse bolj popularna. V tujini je prava eksplozija množičnosti. Razni traili in teki po stezicah privabljajo tisoče. Še pred desetimi leti si ni bilo mogoče predstavljati, da bi kdo razen alpinistov in posebnežev tekel čez vrhove Kamniških Alp, če navedem za primer tak teren, in testiral samega sebe, sedaj je tovrstno testiranje v izjemnem porastu.

V Chamonixu se je na festivalu tekaških prireditev po gorah zbralo 7000 tekaških ljubiteljev gora.

Tega si skoraj ni mogoče predstavljati. Gre za množični in kakovostni porast. Glavnina gorskega teka je tam, s sponzorji vred. Povsod dosežejo limit udeležencev in to gre v tisoče. V avgustu se na teku po stezah in poteh okoli Mont Blanca zbere skoraj 15.000 ljudi, ki tečejo na več razdaljah. A ne gre za kakšnih deset kilometrov, tudi 160-kilometrska razdalja je vmes po uhojenih poteh. Ljudem je izziv premagati takšne razdalje. Tekme so praviloma visoko v gorah, po zahtevnih in tudi zavarovanih smereh. Fascinantno je, da tekmo upajo organizirati kljub varnostnim pomislekom, saj vse pripravijo in zavarujejo za primer kakšne tragične nesreče. Je pa res, da so tekmovalci dobro pripravljeni in tudi pametni.

Se tovrstni trendi selijo tudi proti Sloveniji?

Seveda. Tudi v Sloveniji so letos organizirali tri dolge teke po stezicah, dolgih skoraj 100 kilometrov, in udeležba po nekaj sto tekačev je tudi mene presenetila. Bistvo je končati preizkušnjo in dobiti žig. Sicer je tek na Grintovec izjemna tekma, ki je primerljiva najboljšim v tujini. S terenom, na katerem je treba znati hoditi in teči. Že dolgo se govori o tekmi na Triglav, v kar pa skoraj ne verjamem. Iz Krme na Kredarico je pa bil edinstven tek, tek za hribovce. Ali pa od Bohinjskega jezera proti Triglavu, po trasi štirih mož prvopristopnikov. Najdaljši pristop proti Triglavu, lepa in dolga trasa, za tek okoli dve uri.

Zdi se, da so trendi podobni v turnem smučanju?

Več smernic se dela. Eni želijo šport približati publiki, torej po smučiščih, kjer sta v osnovi s športnega vidika odločilni moč in vzdržljivost. Druga gre na naravne terene, čez hribe in grape, kjer so potrebni tudi znanje, spretnost in pamet.

Ste specialist za vertikalne teke, z izjemno strmino in 3000 višinskimi metri.

To je poseben izziv. Čim hitreje premagati višino. Poseben izziv za vsakega, ki ima rad gore. Mejnik nam je postavil Italijan Urban Zemmer, ki je v Švici na uradni tekmi vertikalni kilometer edini doslej zmogel pod mejo 30 minut (29:42). Meni se je ura ustavila pri točno 31 minutah. To so tekme s po 1000 udeleženci. Več jih ne sprejmejo na start. Letos lovim skupno zmago v svetovni seriji teh tekov.

Se hitro pohodništvo odraža tudi sicer v gorah?

Res je, opažam vedno več hitrih hribovcev. Za konec tedna predvsem v Julijcih še vedno prevladujejo planinci z gojzarji in velikimi nahrbtniki, med tednom je vedno več takšnih v copatih, z malimi nahrbtniki, ki jih pred kakšnimi petimi leti še ni bilo. Torej je trend z minimalno opremo skočiti na hrib gor in dol. Je pa morda tudi več takih, ki se še precenjujejo in niso sposobni tega, česar se lotijo.