V stiku z upokojenci je že vse življenje. Odraščal je v sedemčlanski družini (z le dvema otrokoma), v kateri so bile tri osebe popolnoma odvisne od pomoči bližnjih. »To človeka naredi socialnega,« pravi. Drugačnega razumevanja odnosa do starejših pa se je naučil tudi med bivanjem v Angliji, Kanadi in Avstraliji.

Ko ste prevzeli predsedniško mesto, ste poudarili, da bi ljudi radi predvsem mirili, ne pa vznemirjali. Zakaj?

Prepričan sem, da je treba vse odločitve sprejemati za mizo – z dialogom, s konsenzom. Ko sem bil inšpektor za mednarodni nadzor, sem se pogosto srečeval s konfliktnimi situacijami. Ničesar nismo rešili na terenu, s silo.

Je to v današnjih razmerah še mogoče? Spremembe so v časih varčevanja hitre, močno vplivajo na življenje ljudi.

To ni povezano z razmerami, ki vladajo, pač pa z osebnostnimi lastnostmi človeka, ki odloča. Sam nisem konflikten. Sem človek počasnejših, vendar premišljenih korakov. Največkrat igram na zadnjo žogo. Predvsem zelo upoštevam svoje sodelavce in nimam slabega občutka, če moram narediti korak nazaj.

Torej bo vaše vodenje Zveze društev upokojencev Slovenije drugačno od dosedanjega? Vaša predhodnica Mateja Kožuh Novak je z glasnim opozarjanjem na nedopustnosti to organizacijo iz razmeroma anonimne popeljala do ravni, ko jo tudi odločevalci in pripravljalci politik poslušajo, s katero sodelujejo.

To je bilo v njenem mandatu nujno. Seveda pa vsak človek v organizacijo prinese svoj način vodenja. Vsebinsko gledano bistveno ne bomo odstopali od poti, ki jo je moja predhodnica s sodelavci, med njimi sem bil tudi sam, začrtala pred osmimi leti. Spremenili bomo le nekatere pristope, za katere menimo, da niso več najučinkovitejši. Združili bomo tudi nekatere delovne skupine, na primer tisto za zdravstvo in nego ter skupino za demenco, ki se ukvarjata s povezanimi področji, doslej pa sta delovali ločeno.

Ravno ohranitev obstoječih delovnih skupin je bila eno od priporočil vaše predhodnice ob zaključku mandata. Omenjala je tudi obiske poslancev. Jih boste nadaljevali?

Poslanci so zavezani svoji poslanski skupini, zato niso vedno pravi sogovorniki za spremembe. V povezavi z mladinskim svetom si zato prizadevamo, da bi dobili pravico do odločanja v državnem svetu in v ekonomsko-socialnem svetu. Oba odločata o usodah mladih in starejših. S tem se bo pri nas ukvarjal eden od podpredsednikov zveze. Radi pa bi se povezali tudi s šolami.

Na kakšen način?

Radi bi dosegli, da bi nekatere teme našle mesto v šolskem kurikulu. Učence bi morali učiti o podaljševanju življenjske dobe in izzivih, povezanih s tem. Spodbudili bi jih radi tudi k razmišljanju o upokojitvi in o dostojnem življenju. Mnogi pravijo, da bodo tako in tako delali do smrti in da od prvega pokojninskega stebra ne bodo imeli nič. Takšno razmišljanje je zmotno. Danes imamo veliko upokojencev, ki s srednješolsko izobrazbo in polno delovno dobo prejemajo zgolj okoli 600 evrov pokojnine, kar pomeni, da živijo pod pragom revščine. Pokojninski sistem mora temeljiti na prvem stebru, ki bo zaradi principa solidarnosti koristil predvsem mladim. Vanj naj bi najprej v čim večjem številu, to mora zagotoviti država, vplačevali, kasneje bodo iz njega dobivali pokojnine.

Pri drugem stebru bi se morali zgledovati po Francozih. Tamkajšnji upokojeni avtomehaniki imajo zaradi vlaganja delodajalcev v ta steber namesto 800 evrov mesečne pokojnine še 300 ali 400 evrov dodatka. Če so sami vlagali še v tretji steber, pa je njihova pokojnina še višja in povsem dostojna. Dobro razvit tretji steber imajo tudi v Skandinaviji in v Angliji. Pri nas je problem visoka brezposelnost, zaradi katere v drugi steber ne vlagajo delodajalci, ljudje pa nimajo denarja, da bi vplačevali v tretjega.

Kakšno pokojninsko reformo si želite? Gospodarska zbornica opozarja, da je ta neizbežna...

Država mora z reformo poskrbeti, da bo čim več ljudi vplačevalo v pokojninsko blagajno. Gospodarska zbornica mora vložiti več napora v razvoj gospodarstva in ustvarjanje novih delovnih mest. Pred desetimi leti je država znižala davčno stopnjo v dobro razvoju novih delovnih mest. Zanima me, koliko novih se je na račun tega odprlo.

Do katere starosti pa je po vašem mnenju še dopustno pomakniti mejo za upokojitev?

Vse je stvar dogovora in razmisleka. Pri zadnji reformi smo rekli, da se delovna doba lahko podaljšuje, vendar ne za vse poklice enako. Trgovkam, ki prenašajo težke predmete, negovalkam in medicinskim sestram, ki obračajo težke ljudi, ne moremo naložiti kasnejše upokojitve. Prav tako ne ljudem, ki se ukvarjajo s psihično napornimi poklici, na primer zdravnikom, ki ves čas operirajo.

Vsekakor pa bo treba na daljšo delovno dobo zaposlene pripravljati že od vstopa v službo. Treba jih je izobraževati, jim dati priložnost za sproten oddih in regeneracijo, tako v telesnem kot v duševnem smislu. Ljudem v bolj obremenjujočih poklicih bi morali omogočiti več dopusta, krajši delovnik... Le tako bodo lahko delali dlje. Tudi dandanes bi marsikateri upokojenec še kaj delal, če bi bilo področje malega dela urejeno.

Si boste še naprej prizadevali za ureditev malega dela, čeprav je zakon padel na referendumu?

Seveda. Namenjeno mora biti upokojencem, da bi lahko tisto, kar počnejo, počeli legalno. Na primer: nekdo, ki starejšo gospo redno vozi v mesto po opravkih, k zdravniku, po zdravila, si ne more privoščiti, da bi to počel popolnoma brezplačno, in vendar ne sme prejeti niti simboličnega plačila. Če bi to storil, bi bil takoj v prekršku, tudi če mu gospa poplača z vrtnim pridelkom. Po mojem mnenju bi morali upokojenci, ki za svojo dejavnost dobijo manjši zaslužek, državi plačevati pavšal, saj bi se v nekaj letih vse izravnalo. Na primer: upokojenec, ki se ukvarja s čebelarstvom, bo eno leto pridelal 50 litrov medu, drugo leto morda še enkrat toliko, tretje leto pa le deset litrov, plačeval pa bo vsa leta enako. Če bi 100.000 upokojencev plačevalo po 500 evrov na leto, bi država dobila 50 milijonov evrov na leto, upokojenci pa bi se s svojimi dejavnostmi še naprej ukvarjali brez slabe vesti. Tako imajo to urejeno tudi Avstrijci in Nemci.

Omenili ste pomoči potrebne starejše. So ti prikrajšani, ker že več kot desetletje nimamo urejene zakonodaje o dolgotrajni oskrbi?

Na neki način so prikrajšani, ne le starejši, tudi mladi, ki bi z ureditvijo tega področja lahko dobili službo. Različni sistemi, ki skrbijo za starejše, sicer delujejo, a nepovezano, vsak zase. Ljudje lahko dobijo ustrezno oskrbo, prehrano, nego... Treba pa bi bilo pogledati tudi širše. Na primer: šolski avtobus iz vasi v mesto vsak dan odpelje otroke v šolo in jih po pouku pripelje nazaj v vas. Prazna mesta bi lahko zapolnili starejši, ki morajo k zdravniku ali po opravkih. Ne bi jim bilo treba iskati prevoza ali se celo preseliti v dom starejših. A to trenutno ni mogoče, na občinah pravijo, da gre za ločeno financiranje...

Tovrstno zakonodajo v tujini že prilagajajo novim razmeram. Ali ni tudi predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je pripravila zveza, že nekoliko zastarel?

Morda bi bilo vanj in v druge zakone, nasploh pa v družbo, dobro vnesti zavedanje o četrtem življenjskem obdobju. Starejši namreč nismo enotna skupina. Mnogi potrebujejo pomoč šele po 80. letu starosti, ko jim moči začnejo hitreje upadati. Države, kot je Nemčija, veliko vlagajo v varno življenjsko okolje starejših, s čimer se izognejo zapletom in stroškom zdravljenja poškodb zaradi padcev. Okoli 50 milijonov evrov na leto ta država nameni prilagajanju stanovanj upokojencem, ki so še povsem pri močeh. Ti si domove pravočasno opremijo z varovalnimi ograjami, držali v kopalnici... V Sloveniji o tem še ne razmišljamo.

Smo zato glede dolgotrajne oskrbe nekoliko »posebni«?

Opažam še nekaj drugega. Poškodba pri padcu marsikomu v naši državi pomeni sramoto. Nenavadno, vendar takšen človek se ni več pripravljen vključevati v upokojensko družabno življenje in v dejavnosti, ki bi jih zmogel in bi mu celo pomagale pri okrevanju. Ljudje na podeželju z berglo ali na vozičku preprosto »ne gredo več na vas«. Ko sem živel v tujini, pa sem opazil, da bergla in voziček nista ovira za običajno življenje. Ljudje balinajo, igrajo družabne igre, spijejo kakšen kozarček s prijatelji, potem pa se polni vtisov vrnejo domov. Zagotovo se počutijo telesno in duševno bolje kot nekdo, ki dneve preživlja med štirimi stenami. V zvezi se trudimo, da bi tudi to spremenili.