Četudi kupčija še ni končana in obstajajo manjša tveganja, da nazadnje propade, se je marsikomu, predvsem pa več kot 500 pripadnim delavcem, ki bi lahko na borzo dela sledili zaposlenim iz sosednjega Seawaya, odvalil kamen od srca. Še naprej bodo lahko zarana odhajali na delo v Begunje in za svojo požrtvovalnost prejemali nekaj sto evrov na mesec. Za razliko od več deset tisoč drugih državljanov, ki so bili žrtve nekaj ducatov posameznikov roparske tranzicije, bodo z mizernimi mezdami vsaj lahko nahranili svoje družine.
Prihodnost razvoja Elana pod taktirko največjega ruskega sklada tveganega kapitala VR Capital je težko napovedovati. V prvi vrsti zato, ker finančni skladi praviloma po nekaj letih kupljene naložbe preprodajo. Več indicev pa nakazuje na to, da imajo novi lastniki z Elanom velike ambicije. Ti zatrjujejo, da nameravajo v družbo vlagati precejšnje zneske. Ne nekaj milijonov, temveč nekaj deset milijonov evrov. Hkrati jih zanima nakup Alpine, ki se je podobno kot Elan spogledovala z breznom. Če bodo Rusi uresničili že staro idejo o povezovanju Elana in Alpine, bi novonastala skupina lahko uspešno konkurirala vodilnim svetovnim grupacijam, ki proizvajajo smučarsko opremo. Skoraj vse poleg smuči izdelujejo tudi smučarske čevlje.
Za morebitni ponovni vstop v svetovno špico pa bo Elan potreboval tudi kanček sreče. Podobno kot na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so elanovci na Švedskem odkrili talentiranega Ingemarja Stenmarka. Prvi zmagi leta 1974 pri 18 letih jih je sledilo še 85. Dosežek, ki ga bo težko preseči. Za zlate čase Elana so poskrbeli tudi številni slovenski asi, kot so Bojan Križaj, Boris Strel in Mateja Svet. Vse je teklo gladko, ekipa v ozadju je svet pogostokrat presenečala z novostmi, ki pa jih družba ni znala ustrezno zaščititi. Revolucionarno smučko karving, ki je nadomestila »sulice«, ni razvil nihče drug kot Elan. Da razvoj ni obstal niti v zadnjih, najtežavnejših letih, pričajo številne mednarodne nagrade begunjskim smučem. Toda vrhunski izdelek ob odsotnosti zadostnih sredstev za trženje pomeni bore malo.
Elanovemu zenitu v nekdanjem režimu je sledil silovit padec. Od konca 80. let, ko je zazevala skoraj polmilijardna luknja (v tedanjih nemških markah), je le sem in tja posijal žarek upanja. A le za kratek čas. Prvi aferi je sledila druga, za njo tretja… Elan je bil poligon za politično kadrovanje, v katerega je država vložila več deset milijonov evrov. Elan je bil tudi meka za razne svetovalce, tudi samostojne podjetnike brez ustreznih izkušenj.
Zdaj zagotovo ne bo več tako. Elanovi prevzemniki so svetu dokazali, da se dodobra spoznajo na posel. Šteli bodo le goli rezultati, ne pa čustva, poznanstva in drugi motivi. Če bo novim lastnikom Elana uspelo povrniti nekdanjo slavo in če bodo hkrati ohranili proizvodnjo v Sloveniji, bomo zares lahko dejali, da je družbi usoda prizanesla. Pravljični konec si je Elan navsezadnje zaslužil.