Vsak karakter, še tako nepomemben, ima svojo zgodbo. Tega se je dobro zavedal tudi sir Tom Stoppard, ki je iz vsem znane Hamletove tragedije »iztrgal« dva pogrešljiva modela, Rozenkranca in Gildensterna, ter ju postavil v središče svoje eksistencialne tragikomedije absurda. Sprva v obliki igre, ki pa je prav klicala po svoji filmski upodobitvi, četudi večina gledaliških kritikov po premieri ni menila tako. Njihova očaranja ali razočaranja bomo v tem primeru pustili ob strani, saj je z našega zornega kota precej pomembnejše, da je Stoppard svoj filmski prvenec pa tudi edinec prišel posnet v Slovenijo, natančneje na grad Brežice. S seboj je pripeljal tudi impresivno igralsko zasedbo z oskarjevcem Richardom Dreyfussom, Garyjem Oldmanom in Timom Rothom na čelu.
Lokacija: grad Brežice
Če odmislimo našo prestolnico, bi lahko sklenili, da so (bile) Brežice z okolico pri iskanju lokacij tujim produkcijam pri snemanju filmov najbolj všeč. Veliko tega seveda odpade na bližino hrvaških studiev Jadran filma, še več pa na razgibano krajino, kjer je na nekaj hektarjih vse, od slikovitih gozdov do srednjeveških arhitektur, kamor je brez dodatnih stroškov mogoče postaviti grozljivke, vojne filme in zgodovinske drame. Po svoji filmičnosti izstopata predvsem grad Mokrice in grad Brežice, pravi mali lokacijski zvezdnik, ki se je za potrebe filma Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva prestavil nekam na Dansko. Brežiški grad je pred prihodom »shakespearovcev« že gostil produkcijo Jackieja Chana (1986), skozenj pa se je sprehodilo tudi Ducat umazancev s Tellyjem Savalasom (1987) na čelu. Zatorej prav čudi, da na (od)lično urejeni in pregledni spletni strani med vsemi informacijami nikjer niti z eno samo besedo niso omenjene navedene filmske dogodivščine.
Zgodovina gradu
Grad Brežice se kot castrum Rain v pisnih virih prvič zapiše leta 1241, četudi je bil zgrajen že veliko prej. Sprva je bila na brežini nameščena manjša lesena utrdba, namenjena upravnim in obrambnim potrebam salzburške monarhije, ki se je z leti razvijala ter dozidavala, da je arhitektura vse bolj dobivala tloris gradu. Okoli njega se je kmalu razvilo in oblikovalo tudi naselje, ki je konec 12. stoletja prevzelo ime gradu – Brežice. S tem se je začela tudi njegova razgibana zgodovina, zaznamovana s številnimi boji in upori. Tako brežiški grad leta 1479 pade v roke ogrskega kralja Matije Korvina alias kralja Matjaža, ki se – po mirovni pogodbi – točno čez ducat let umakne in grad prepusti Habsburžanom. Ne grad ne mesto nista bila imuna proti kmečkim uporom (1515), pri čemer je usodo gradu z »natikanjem na kol« in »da vid'li pot domov bi, so še zažgali grad«, povzel Iztok Mlakar. Po zadušitvi upora je bil grad pogosto pod pritiskom turških vpadov.
Drugo življenje gradu se začne leta 1529, ko cesar Ferdinand blagoslovi gradnjo novega gradu in obnovo mesta Brežice. V dobrih dvajsetih letih so odstranili ruševine in sezidali novo utrdbo s štirimi obrambnimi stolpi in dvema obzidjema. O bivalnem dvorcu lahko govorimo od leta 1694 dalje, ko je novi lastnik Ignac Marija Attems uredil Viteško dvorano in naročil njeno poslikavo s freskami; nekaj let kasneje je na podoben način uredil še dvoramno stopnišče. Ignac se seveda ni zavedal, koliko je z baročnimi »kracarijami« pravzaprav pripomogel sedmi umetnosti, saj je ustvaril naravno ozadje za Rozenkranceve in Gildensternove pojmovne igrarije. Danes vas na virtualen način skozenj popelje Rapsodija v modrem.
Sinopsis: Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva
Igra in pozneje film z naslovom Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva sta po svoji logiki in obliki pravzaprav izpeljanki Shakespearove igre Hamlet. Dramatik Tom Stoppard je iz vsem znane tragedije vzel dva lika iz ozadja in ju postavil v središče dogajanja na način, da na trenutke vstopata v glavni tok igre, a hitro iz njega tudi izgineta v svojo zgodbo, katere konec je znan že iz naslova. Vendar pot do izpolnitve uroka zahteva še nekaj miselnega napora in fizikalnih dognanj. Njihovo odkrivanje popelje glavna junaka skozi različne prostore gradu Brežice, od Viteške dvorane, stopnišč(a), staje do zunanjih arkad, vinske kleti, ki služijo kot primeren eksterier za njune igre besedne logike. Igralci se pač prilagajajo času in kakršen je čas, takšna je tudi njihova igra na temo pravih vprašanj. Nekaj uvodnih kadrov pa je zagotovo posnetih tudi v bližnjem parku in gozdu na drugi strani Save. Karakter igre je mogoče razvozlati že s tem, kje je bila načrtovana in izvedena njegova odrska – bolje rečeno ulična – premiera leta 1966: festival Fringe v Edinburgu. Tom Stoppard je dobesedno med plebsom oživil in se poglobil v usode vseh manjših in spregledanih karakterjev, ali na odru ali v realnem življenju. Ki vpadajo v zgodbe »pomembnežev« in tako hitro, kot se v njih pojavijo, iz njih tudi izginejo. Po tej logiki je svoje odmerjene minute v filmu na enak način, kot sta v zgodbo Hamleta vstopila glavna junaka, dobil tudi Branko Završan. In ja, ne Tim Roth ne Gary Oldman takrat še nista bila to, kar sta postala kasneje.
Odjavna špica
Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva je skoraj zagotovo zadnji film, v katerem se v odjavni špici zapiše: »Posneto na lokacijah v Jugoslaviji.« Film je za tisto leto (1990) prejel tudi najvišjo nagrado na festivalu v Benetkah – zlatega leva. Karieri Tima Rotha in Garyja Oldmana sta se strmo vzpenjali skozi devetdeseta do danes. Dovolj je, da v spomin prikličemo filme Stekli psi, Šund, Mala Odesa, Leon, Stanje milosti, Peti element… Konstantno kariero je imel tudi stranski igralec v filmu Ian Glen kot Hamlet, dokler ga uspeh serije Igra prestolov ni izstrelil med prvoligaše. Richard Dreyfuss je ostal Richard Dreyfuss, ki je do tega filma že doživel vrhunec (Žrelo, Bližnja srečanja tretje vrste, Ostani z menoj) in kariero brez večjih vzponov ali padcev ohranja še danes. Njegova vloga je bila sprva namenjena Seanu Conneryju, a je v tistem času od ustvarjalcev filma Lov na Rdeči oktober prejel finančno ponudbo, ki je ni mogel zavrniti.
Brežiški grad je v tem času močno prenovil svojo podobo. Poleg stalnih in občasnih razstav ponuja številne dogodke in prireditve ter vseskozi skrbi za vrvež na svojem dvorišču. Res škoda, da je povsem prezrt njegov popkulturni aspekt.
