Hrvaški minister za gospodarstvo Ivan Vrdoljak je pred dnevi – po izbruhu arbitražne afere – na mizo dobil pismi z neprijetno vsebino. Konzorcij ameriškega energetskega podjetja Marathon Oil in avstrijskega energetskega giganta OMV je odstopil od namere, da bo črpal nafto in zemeljski plin na južnem Jadranu. Hrvaška vlada jima je na tem delu ovodja obljubila sedem polj, a sta se podjetji odločili, da pogodb s hrvaško vlado ne bosta podpisali. Kot razlog sta navedli nerešeno mejno vprašanje s Črno goro. Morebitna neugodna mejna razmejitev za Hrvaško bi namreč lahko posegla tudi na dve od sedmih konzorciju dodeljenih območij črpanja, kar bi povzročilo velike zaplete pri nadaljnjem raziskovanju in črpanju odkritih zalog energentov. Marathon Oil in OMV se bosta zaradi svoje odločitve pod nosom obrisala za deset milijonov dolarjev, ki sta jih že vložila v projekt, od katerega si je uradni Zagreb obetal milijardne proračunske prihodke.
Greenpeace prijetno presenečen
Dodaten dejavnik za njihovo zadržanost do projekta so zagotovo tudi padajoče cene nafte na svetovnih trgih. Potem ko jih je lani krepko znižala Savdska Arabija s čezmernim črpanjem nafte, so te še dodatno padle po sklenitvi jedrskega sporazuma z Iranom. Marathon Oil je imel denimo zaradi padajočih cen nafte zgolj v letošnjem prvem četrtletju okoli 250 milijonov dolarjev izgube v primerjavi z enakim obdobjem lani. Takšen trend se utegne nadaljevati. Pričakuje se namreč, da bo Iran po uveljavitvi sporazuma na svetovnem trgu nastopil s svojimi zalogami nafte, ki jih zaradi obstoječih sankcij doslej niso mogli prodajati. Cene tekočega zlata bi lahko ob tej domnevi še padale. Prav zato se bodo vsi energetski giganti soočili z manjšimi prihodki, s čimer veliki energetski projekti postajajo manj dobičkonosni oziroma ekonomsko nerentabilni.
»To je presenečenje, ki ga nismo pričakovali. Še pred dnevi je namreč vodja hrvaške agencije za ogljikovodike Barbara Dorić napovedovala, da bo vlada še ta teden z izbranimi podjetji podpisala koncesionarske pogodbe,« novico o odstopu energetskih podjetij od črpanja nafte in zemeljskega plina na Jadranu komentira Nina Štros, vodja slovenske pisarne Greenpeacea. Civilna družba na Hrvaškem in v Sloveniji se je v preteklih mesecih ostro zoperstavila načrtom hrvaške vlade. V civilni iniciativi SOS za Jadran so opozarjali pred nevarnostmi za okolje in družbo, saj bi lahko že manjše razlitje nafte ob grožnji za zaprti ekosistem Jadranskega morja ogrozilo tudi temeljno gospodarsko dejavnost Hrvaške – turizem. S številnimi akcijami so tudi pred sedežem OMV na Dunaju in na njihovih bencinskih črpalkah družbo pozivali, naj se umakne iz projekta. »Z našimi akcijami nam je uspelo senzibilizirati javnost. Ker se mora OMV ubadati z malomarnostjo pri drugih projektih črpanja nafte, so morda ocenili, da bi nadaljevanje projekta na Hrvaškem zaradi naraščajočega odpora javnosti predstavljalo preveliko tveganje,« razmišlja Štrosova.
Pirangate kot kaplja čez rob
Kot kaže, je k odločitvi za odstop od projekta prispevala tudi arbitražna afera med Slovenijo in Hrvaško. Zaplet je namreč pokazal, da tudi ob morebitnem dogovoru za arbitražo mejno vprašanje še zdaleč ni rešeno in končni potek meje ostaja nejasen vse do uveljavitve dvostranskega dogovora ali arbitražne razsodbe. Čeprav sta OMV in Marathon Oil že od vsega začetka vedela za nerešeno mejno vprašanje Hrvaške s Črno goro, sta očitno šele zdaj, ko je izbruhnila afera Pirangate, zahtevala dodatna zagotovila Zagreba. Kakšna naj bi bila, hrvaški minister za gospodarstvo Ivan Vrdoljak ni pojasnil. Hrvaška jim je očitno predstavila svoj pogled na končni potek meje s Črno goro, a to obema energetskima podjetjema ni zadostovalo.
Vrdoljak sicer zagotavlja, da projekt črpanja ogljikovodikov na Jadranu ni mrtev, toda dogovor z Marathon Oil in OMV je predstavljal kar 70 odstotkov tega projekta. Pogodbe s preostalimi tremi podjetji, ki so jim na Hrvaškem obljubili tri koncesionarska polja, naj bi podpisali jeseni. Takrat nameravajo izvesti tudi drugi javni razpis za zdaj izpraznjena koncesionarska polja Marathon Oil in OMV. Na hrvaški agenciji za ogljikovodike se nadejajo, da bi na tem razpisu lahko dobili še boljše ponudbe.
»Podpis koncesionarskih pogodb se že celo leto odmika. Projekt očitno ni tako čvrst, kot ga poskušajo prikazati,« razmišlja Štrosova. Po njenem mnenju bo črpanje ogljikovodikov zagotovo postalo pomembna tema predvolilne kampanje na Hrvaškem. Ali bodo pogodbe s preostalimi ponudniki v tem času tudi dejansko podpisane, Štrosova ne želi ugibati, predvideva pa, da bo vlada dejansko jeseni razpisala še drugi javni razpis za črpanje nafte in zemeljskega plina v Jadranu.
