Za tiste, ki se stvari radi lotijo premišljeno in ne šele takrat, ko jim že močno gori pod petami, občutno prepozno. Najmanj tri tisočake vredno investicijo v individualno malo čistilno napravo je marsikateri prebivalec že izvedel, saj je verjel, da država z zahtevo po njihovi namestitvi ob vseh stavbah brez javne kanalizacije misli resno. Nekaj tisoč evrov pa ni malo denarja.

Zato ni mogoče najti nobenega utemeljenega razloga, da je ministrstvo celo s samo napovedjo o spremembi zahtev čakalo toliko časa. Strokovna javnost na problematično zakonodajo glasneje opozarja že najmanj leto dni. Pravzaprav pa je bilo že ob sprejemanju programa odvajanja in čiščenja odpadne komunalne vode – pred približno desetimi leti – vsem jasno, da bo treba marsikatero določilo v njem temeljiteje pretehtati in opredeliti na novo. Tudi če se vmes ne bi zgodila finančna in gospodarska kriza, več kot dve milijardi evrov težak program ne glede na ves evropski denar najverjetneje ne bi bil izvedljiv. Tega se je že ob njegovem sprejemanju zavedala tudi vlada, saj je potrebo po njegovi reviziji vanj celo izrecno zapisala.

A je nato na svojo lastno zavezo očitno pišmeuhovsko pozabila. Računov pač ne poravnavajo vladni uradniki. Izgradnja kanalizacijskega sistema in čistilnih naprav je obveznost in strošek občin in državljanov.

Država je znala oboje brez posebnih zadržkov že vzeti za talce. V največjih razsežnostih morda prav pred letom dni, ko je na vso silo in kljub glasnim svarilom o katastrofalnih zemljiškoknjižnih evidencah uvajala nepremičninski davek. Odgovornost za ureditev evidenc je takrat povsem brezsramno prevalila na lastnike nepremičnin, ti pa so nato v dolgih vrstah pred geodetskimi pisarnami izgubljali čas, živce in denar. Pri odvetnikih in notarjih so množično plačevali po nekaj stotakov za ureditev služnosti, da bi zadovoljili birokracijo in se izognili višjemu davku, dokler norije z razveljavitvijo nepremičninskega zakona ni končalo ustavno sodišče. Zdaj vlada spet tuhta, ali in kdaj bi lahko uvedla nepremičninski davek, pa čeprav se tudi po lanski polomiji bistvenih lukenj v evidencah v državnem aparatu ni dotaknil še nihče.

V nasprotju z zapravljanjem denarja za ureditev služnosti sicer prebivalci, ki so že namestili čistilno napravo, nekaj tolažbe lahko najdejo v dejstvu, da investicija koristi njihovemu najbližjemu okolju in torej ni bila namenjena zgolj zadovoljevanju birokracije. A grenak priokus ob neverjetno lahkomiselnem ravnanju vlade tudi v tem primeru ostaja.

Čeprav se zaradi tega državi menda ni treba bati kakšnega odškodninskega zahtevka, takšno nepredvidljivo delovanje vendarle ni v prid niti njej. Kaj namreč pomeni, če jo vedno znova najbolje odnesejo tisti, ki zakonodajo preprosto ignorirajo, saj vedo, da je niti država ne jemlje resno, pa naj gre za to, da postavlja nepremišljene zahteve, ki jih nato (tik pred zdajci) umika, ali pa je zgolj nič kaj ne briga, ali predpise v praksi kdo izpolnjuje? Tudi slednjega v Sloveniji ne manjka. Kdo bo v takšnih razmerah plačeval davke, spoštoval delavsko zakonodajo, gradil po predpisih...?