Na spodnji postaji nihalke na Veliko planino so tistega dne obiskovalcem svetovali, naj se raje ne povzpnejo na planino, saj dežuje in je za nameček občasno ovita še v meglo. Tudi že kupljene karte jim bodo veljale naslednje dni, ko bo znova sijalo sonce, so jih prepričevali, a vseh kljub temu niso odvrnili od namere. Nekateri so imeli rezervirana prenočišča in različne opravke, drugim je planina preprosto všeč tudi, ko pokaže svoj drugi, bolj divji obraz.
»Pa saj planina skriva svoje čare tudi v slabem vremenu,« so si bili enotni, malo od dežja in malo od vzpona premočeni Iztok, Tanja in Zala iz Maribora. Čeprav oprtanim z nahrbtniki, jim še na misel ni prišlo, da bi se na vrh podali s pravkar prenovljeno sedežnico, ki so jo po skoraj celoletnem premoru na planini ponovno pognali minuli konec tedna. »Planine je treba sprejeti in jih znati doživeti, sicer je bolje ostati v dolini,« so dejali Mariborčani.
Mudi se le instant turistom
»Nič zato, če se pelje en sam potnik,« je na Zelenem robu dobrovoljno modroval žičničar Tomaž, medtem ko je s krpo brisal mokre sedeže in dodal, da so bili sedežnice minuli konec tedna najbolj veseli harmonikarji, ki so lahko na tradicionalno sobotno tekmovanje na vrh z njo pripeljali tudi svoje harmonike. Sicer so sedežnico najbolj pogrešali starejši in družine z zelo majhnimi otroki.
Nad tem, da žičnica ne dela, čeprav v vodniku piše drugače, so se v zadnjem letu pritoževali predvsem tujci, ki se jim vedno mudi. »Ni malo takih, ki si vnaprej pripravijo tako natrpan program, da imajo za vsak ogled le urico ali dve. Za take je zelo pomembno, da pridejo hitro na vrh, poslikajo in gredo naprej,« opiše instant turiste Tomaž, ki je na planini delal že kot študent, in doda, da so ti na srečo v manjšini.
Nedavno je planino obiskala skupina Francozov, ki so si v enem dnevu ogledali Logarsko dolino, Veliko planino, Bled in Bohinj. Večino drugih pa planina prevzame, še pove in ne skriva, da je prevzela tudi njega. Zato računalniškemu tehniku ni prav nič žal, da se je zaposlil na planini, kamor se vsak dan vozi iz Mozirja, saj ga veselijo tako žičnice kot delo z ljudmi in narava. V svoji postojanki pa ima tako in tako tudi računalnik, čas mu krajšajo še knjige, radio in fotoaparat.
V gostišču na Zelenem robu sta si izkušena kuharica in natakarica Martina in novinka Doroteja lahko na deževni dan nekoliko oddahnili, saj je bil za njima naporen konec tedna in ves poprejšnji teden, ko so na planino s prijetno, za deset stopinj nižjo temperaturo obiskovalci iz pregrete doline dobesedno drli. In vsem so teknili njihovi sirovi štruklji, po katerih so znani daleč naokoli, je povedala Martina in dodala, da gredo odlično v promet tudi hribovske enolončnice, od jote, ričeta, pasulja, divjačinskega golaža do kranjskih klobas in pečenic z zeljem.
Poldruga tona skute za štruklje
»Prvi gostje so lačni že ob 9. uri zjutraj,« je pojasnila in dodala, da je zato treba v kuhinji rokave zavihati že ob zori. Ob dobrih dneh prodajo tudi po 200 porcij skutnih štrukljev, za katere poleti porabijo vsaj poldrugo tono skute. Toliko jim je na planini nihče ne more zagotoviti, zato kupujejo domačo skuto iz Loških mlekarn, kajpak polnomastno, razloži Martina in doda, da je največja skrivnost njihovih štrukljev v tem, da jih delajo z ljubeznijo. Več ne izda in nadaljuje, da z drugimi mlečnimi izdelki pastirjem ne hodijo v zelje.
»Pri nas lahko gostje dobijo le žgance s toplim mlekom, ostalo mlečno ponudbo prepuščamo pastirjem, ki jim na planini še zdaleč ni samo z rožicami posuto, saj jih že zakonodaja dobesedno stiska za vrat, ko jih povsem enači s ponudniki mlečnih izdelkov v dolini. Na planini pa ni ne vode ne elektrike, tudi mleka je malo, stalni pregledi mleka in sira pa so tudi zelo dragi, našteva Martina, ki je v mladosti tudi sama skusila pastirski stan. Zato močno ošvrkne inšpektorje, ki se danes prav bojijo, da bi kakšna pastirica zaslužila s kislim mlekom kos kruha ali dva.
Megla se priplazi iznenada
Še trenutek prej je deževalo, potem pa se je kot strela z jasnega na veliki pastirski stan spustila megla. Bila je tako gosta, da se ni videlo niti korak naprej. »Enkrat sva se s sosedo izgubili, ko sva le nekaj deset metrov stran nabirali borovnice. Hkrati naju je zajela megla in tema. Slišali sva le kravje zvonce in lahko le vpili, da so naju domači slišali,« pripoveduje pastirica Zalka.
»Tudi zdaj je lahko v megli v naselju precej strašljivo, saj smo tu le štiri ženske, medtem ko so pastirji vse dopoldne na tlaki,« pove Zalka, njen mož Jože Spruk, ki je že deveto leto tudi gospodar planine, pa nadaljuje, da so tokrat v dežju in megli vse dopoldne iskali izgubljeno kravo in telička, ki ju zvečer še niso našli.
»Krave se, ko pride njihov čas, rade umaknejo in v samoti skotijo telička,« pove gospodar in razloži, da zadnja štiri leta, ko imajo na planini dve čredinki, kar pogosto iščejo krave s telički. Čredinki sta čredi brez pastirja, ki preživijo na prostem tudi noči in jih nihče ne molze. V večji čredinki je okrog 130 krav s telički, v manjši pa okrog 50 telic in že brejih ali pa presušenih krav, ki več nimajo mleka. Tudi za te krave, ki imajo gospodarje v dolini, med drugim skrbi 22 pastirjev, katerih krave spijo v hlevih, kjer jih dvakrat dnevno tudi molzejo. Na vsakodnevni tlaki sicer pastirji planino čistijo plevela in ruševja, pravzaprav vsega, kar krave ne jedo, veliki stan tudi kosijo, skrbijo za ograje in napajalnike z vodo za živino in še marsikaj.
»Planina, še zlasti zdaj, ko so na njej čredinke, terja tudi davek. Ko bliska in treska, se zelo bojimo za te krave, saj je strela že usekala tudi v drevo, pod katerim so bile krave, še zlasti ker je na planini veliko boksita, ki privlači strele. Letos so čredinke eni kravi, ki se je z nogami zavozlala, zlomile križ pa teliček je padel v luknjo, tudi lani je šel bikec...« našteva Zalka in doda, da doma vsi pazijo, da dobi teliček prvo mleko, ki mu zveča odpornost, da krava telička ne zavrne... pri čredinkah pa se vse to dogaja.
»Take stvari te užalostijo,« potoži Zalka in doda, da se jezijo zaradi česa drugega. Denimo zaradi inšpektorjev, ki tako vneto bdijo nad nezakonito prodajo mlečnih izdelkov, da pošljejo v izvidnico celo »vohune«. Pri njej je že bila »ena taka«, še v spalnico ji je pogledala in jo o vsem podrobno izprašala, pove Zalka, ki jo je sprejela z odprtimi rokami in ji odkritosrčno razkazala svoj dom, saj je mislila, da je radovedna gostja. Čeprav ni plačala kazni, saj ni bilo nič narobe, ji na duši še vedno leži grenak priokus.
»Pastirjev z občasnimi viški mleka ne bi smeli tako preganjati, vsakemu bi morali zaračunati določeno takso na kravo molznico in mu dovoliti, da prodaja viške mleka po svoji volji,« je prepričan gospodar planine, ki je na planini s kravami »gor rasel«, kakor pravi. Žena pa pristavi, da sta bila na planini tudi v letih, ko sta še pleničke prala, zdaj pa že 15 let paseta krave svoje hčere.
