Šakal ni niti tujerodna niti invazivna vrsta v Evropi, ugotavlja študija, pri kateri so sodelovali raziskovalci z Norveškega, Nizozemskega in iz Slovenije. Čeprav je bila vrsta zlati oziroma navadni šakal (Canis aureus) več tisočletij omejena na obalna območja Sredozemlja in Črnega morja, se je v zadnjih desetletjih na hitro razširila proti severu in zahodu, tako da so šakali v zadnjih letih prišli že vse do Estonije in Švice, je mogoče prebrati v interdisciplinarni študiji, ki povezuje pravo in biologijo, in je bila nedavno objavljena v znanstveni reviji Biodiversity and conservation.
Največ podatkov o šakalih zbrali na Ljubljanskem barju
Dr. Miha Krofel z oddelka za gozdarstvo na ljubljanski biotehniški fakulteti, ki je tudi soavtor študije, pravi, da je pojav nove vrste v stroko in med državne inštitucije po Evropi vnesel kar nekaj zmede. »Pogosto se je pojavljalo vprašanje, ali je treba šakale obravnavati kot invazivno tujerodno vrsto in jo iztrebiti ali pa naj se jo zaščiti kot domorodno evropsko vrsto. Glede na splošno sprejete definicije je tujerodna ali invazivna lahko le tista vrsta, ki jo je na novo območje zanesel človek.
Takšni primeri so pri nas rakunasti pes, nutrija, pižmovka, muflon, damjak in podobno. Za razliko od teh vrst pa šakala ni razširil človek, ampak se je razširil sam, po naravni poti, podobno kot nekatere druge vrste, ki so k nam prišle šele v zadnjih desetletjih. Taka primera sta rdeča lastovka in turška grlica,« je pojasnil dr. Krofel.
Poleg analize zakonodajnih vprašanj so raziskovalci v študiji predstavili tudi do zdaj najnatančnejši pregled razširjenosti tega srednje velikega predstavnika družine psov – po velikosti je nekje med volkom in lisico – v Evropi in na Kavkazu. Doslej so bili šakali opaženi v 30 evropskih državah. Pri nas se pojavljajo že več kot 60 let, največ podatkov pa je bilo zbranih na Ljubljanskem barju. Dosedanje raziskave so potrdile stalno prisotnost teritorialnih šakalov tudi v Posočju, na Krasu, Cerkniškem polju in še kje. »A o številkah za zdaj ne moremo govoriti, ker so bile raziskave opravljene le z metodo predvajanja posnetkov oglašanja šakalov, kar pa ni metoda, primerna za določanje absolutnega števila osebkov,« je pojasnil dr. Krofel.
Pri nas je šakal lovna vrsta
Lani smo v Sloveniji šakala na pobudo Lovske zveze Slovenije in Zavoda za gozdove Slovenije uvrstili med lovno divjad. V obeh organizacijah so predlog utemeljevali z bojaznijo pred hitrim naraščanjem populacije in posledičnim naraščanjem škode. A brez vsakršne osnove, saj v Sloveniji še nismo opravili monitoringa šakalov, nimamo pa niti akcijskega načrta, v katerem bi opredelili, kaj želimo doseči z upravljanjem te vrste. »Ker je šakal domorodna evropska vrsta, imajo države na tem območju določene omejitve pri njegovem upravljanju. Mednarodna zakonodaja določa dva osnovna pogoja za izvajanje rednega odstrela: ta ne sme ogroziti ugodnega ohranitvenega stanja vrste, izvajati pa je treba tudi reden in sistematičen monitoring,« razlaga dr. Krofel. Verjetno se pri nas lov na šakala še ne izvaja prav zato, ker ne izpolnjujemo teh dveh pogojev.
Je slab lovec, podobno kot lisica
Glede vpliva, ki naj bi ga šakal imel na divjad, se mnenja biologov razlikujejo od mnenj nekaterih lovcev. V Sloveniji analiza šakalove prehrane sicer še ni bila narejena, a iz tujih raziskav je razvidno, da je šakal predvsem mrhovinar ter plenilec glodalcev in drugih malih sesalcev. »Ker je slab lovec, podobno kot lisica, le redko upleni kakšno srno. Se pa zgodi. Vendar doslej ni bilo še nikjer opaženo, da bi s tem ogrožal katero koli vrsto. Tudi napade na drobnico so pri nas večkrat neupravičeno pripisali šakalu, saj se je v več primerih, ki so bili doslej preverjeni s pomočjo genetike, izkazalo, da je šlo za lisico ali psa,« je opozoril dr. Krofel in dodal, da so visoke gostote populacije šakala ponekod po Balkanu pogosto povezane z velikimi količinami klavniških odpadkov in drugih smeti, ki jim omogočajo preživetje.
