Tokrat bo mednarodna udeležba še močnejša, nekaj tujih ekip je tudi v kvalifikacijah. Turnir bo boljši in težji kot lani. Enako velja za slovenske ekipe, saj smo predvsem dekleta bolje pripravljene. Nedvomno gre za dogodek, ki je presežek za slovensko odbojko na mivki.
Na sceno se vračate nekdanji igralci. Poleg vas bo denimo nastopil še Jasmin Čuturić.S tem turnirjem sem spet dobila upanje, da se odbojka na mivki v Sloveniji dviguje na višjo raven. Gre za dobro podporo vsem slovenskih igralcem. Tak turnir nam prinaša novo izkušnjo in užitek.
Kako ste se ujeli z Moniko Potokar?Za seboj nimava veliko treningov in tekem, zato se na vsakega nasprotnika pripravljava, kot da gre za svetovno prvenstvo. Upava na najboljše, toda že zdaj sem vesela zaradi najine naveze. Malce je šlo narobe le v zaključku državnega prvenstva, kjer sva doživeli manjšo blokado, kar bova skušali popraviti tukaj v Ljubljani.
Kako je prišlo do vajinega sodelovanja?Poznava se že dolgo, saj sva bili sošolki v gimnaziji. Monika je bila vedno tudi igralka odbojke v dvorani. Ko sva šli pred časom igrat na mivko, mi je takoj padla na misel ta ideja. Sprva je bila presenečena, a tudi vesela, jaz pa sem bila vesela, ker je privolila. Na vsakem treningu in tekmi se zabavava. Našli sva tisto, kar je pomen odbojke na mivki. To je, da se na igrišču s soigralcem dobro počutiš. Imava kemijo.
Kakšno kemijo?Kot igralki sva zelo podobni, saj obe dobro napadava. Imava veliko pozitivne energije. Če povem na kratko – obe sva malce nori.
Lahko opišete to norost?Ko se med tekmo denimo pogovarjava o taktičnih stvareh, se zraven še o čem drugem. Tudi spodbujava se na smešen in precej interen način, kar te med tekmo celo sprosti.
Razmišljate, da bi se povsem vrnili v tekmovalni ritem?S sestro Simono imava trenutno v ospredju najino šolo odbojke na mivki, predvsem trenerski del. Kljub temu se dobro počutim in si še vedno želim igrati. Delala bom, da se spet vrnem na neko raven, ker imam odbojko na mivki preprosto rada.
Je sestrska naveza v prihodnosti še možna?Mislim, da ne, čeprav bi mogoče nekoč zaigrala z najmlajšo sestro Katarino, medtem ko se je Simona dokončno odločila samo za trenersko vlogo. Letos sva se pogovarjali, da bi spet zaigrali skupaj, a Simona si tega ne želi več. Povsem se bo posvetila le treniranju.
Kako razvit je projekt sestrske odbojkarske šole?Takšnega projekta v Sloveniji še ni bilo. Imava dve ravni igralcev, v prvi so rekreativci, v drugi pa otroci, ki aktivno tekmujejo. Za zdaj sva trenerki zgolj me, toda število igralcev se tako povečuje, da bova verjetno potrebovali pomoč. Cilj je, da narediva dobre ekipe, ki bi jim omogočili dobre treninge in tudi poiskali sponzorje. Če bi morala vsa mlada dekleta zdaj še enkrat čez vse, kakor sva morali s Simono, potem je pot zelo težka. Mladim hočeva omogočiti, da se osredotočijo le na odbojko na mivki.
V Sloveniji so težave z infrastrukturo za odbojko na mivki, predvsem s pokritostjo igrišč. Je kakšen napredek?Ne, ni napredka. Še vedno nimamo takšnega igrišča, kar je za nas slaba motivacija.
Vas moti, da se pri ženskah v odbojki na mivki pogostokrat izpostavlja žensko telo, ki je oblečeno v kopalke?Ne moti me, dokler ni žaljivih izjav gledalcev glede telesnih pomanjkljivosti. Večkrat slišim čudne kritike ljudi, ki bi jih kar postavila na igrišče, naj oni igrajo. Toda pri vsakem športu se mora najti stvar, da postane medijsko zanimivejša in prepoznavnejša. Morda naše kopalke pritegnejo koga, ki kasneje ugotovi, da je tudi odbojka na mivki zelo atraktiven šport.
