Te dni je v Galeriji Kresija v Ljubljani na ogled razstava vezenih slik, ki so nastale v delavnici podjetja Vezenine Ercigoj, in sicer po motivih slik Vladimirja Lebna. Umetnika že vrsto let zanima upodabljanje živalskega sveta, sploh pasjega, sicer pa ga poznamo kot del umetniškega tandema Galapagos in tudi kot soustanovitelja Muzeja premoderne umetnosti. V torek zvečer so v sklopu razstave mojstri iz šiviljske delavnice predstavili, kako so se tega vezenja obrtno sploh lotili.

Vezene različice treh oljnih slik velikega formata so postavili v povezan triptih, dodali še klopco, ki so jo izdelali iz lesa, nato pa jo prepredli z nitmi tako, da je dobila podobo oguljene, z grafiti popisane klopce nekje z ljubljanske železniške postaje. Vse skupaj zdaj tvori novo prostorsko inštalacijo. Podkrepljena je z zvokom, ki ga je ustvaril skladatelj Aldo Kumar in aludira na zvoke z železniške postaje.

Senzibilni za umetnost

»Triptih na motive slik Vladimirja Lebna je največji projekt iz naše delavnice doslej. To je pomenilo približno eno leto dela ali več kot 5000 delovnih ur ter več kot 30 milijonov vbodov s šivanko. Vsak detajl slike smo večkrat testirali, preden smo določili tehnike vezenja, barve, načine senčenja,« je poudaril lastnik podjetja Boštjan Vidmar. In takšnih umetniških vezenin imajo že kar nekaj, projekt pa so poimenovali Ercigoj Art.

Dela iz te zbirke razen zadnjega so razstavljena v dveh galerijah znotraj podjetja. V eni so vezenine, ki so nastale na motive priznanih slovenskih slikarjev, kot so Aleksij Kobal, Boštjan Plesničar, Uroš Weinberger, Mitja Ficko, Silvester Plotajs - Sicoe, v drugi galeriji pa so vezenine, nastale po fotografijah, ki so jih posneli Zvone Šeruga, Aleš Bravničar, Arne Hodalič, Klavdij Sluban.

Pred Lebnovim triptihom Pasje življenje je za največjo vezeno umetnino veljala slika Stari Arabec, izdelana po fotografiji Arneta Hodaliča. S plastmi vezenja so ustvarili razbrazdani obraz starega moža, ki zaradi prepletanja različnih stilov vezenja ustvarja vtis resnične, žive slike. Ob tem v podjetju zatrjujejo, da so zaradi tega svojega početja unikatni tako v umetniškem kot tehnološkem svetu, saj so napredne tehnike vezenja združili z visoko umetnostjo.

Vezenje Ercigoj je sicer družinsko podjetje iz Šiške s stoletno tradicijo in že od začetkov razvijajo inovativne tehnike vezenja. Nekoč so izdelovali mašniške plašče in prte za potrebe cerkve, po drugi svetovni vojni pa so se specializirali za vezenje praporov, ki jih še vedno pri njih naročajo različna gasilska, lovska in podobna društva in ustanove. Prav prapori so bili tisti, ob katerih je lastnik Vidmar začel razmišljati, da je lahko vezenje čisto pravo umetniško izrazno sredstvo. Mnogo zahtevnih motivov so namreč izdelali na osnovi fresk, oljnih slik, kipov in podobnih umetnin.

Staro oblečeno na novo

»Na vsak način so moje slike v triptihu dobile novo podobo; gre za novo delo, ne zgolj za neke vrste reprodukcijo,« ocenjuje slikar Vladimir Leben, ki je svoje tri oljne slike naslikal ločeno v razdobju enega leta. »Drugačne so že barve, kajti niti so v svoji barvni paleti omejene. Lahko pa jih optično mešaš, se pravi z rastrom, in različne barve se ti šele v očesu zmešajo v pravi odtenek. Zamešaš recimo zeleno, rdečo in modro nit in dobiš odtenek rjave barve. Pomembna je tudi mehkoba, ki jo daje vezenina; ta zelo pristaja motivom teh mojih psičkov kosmatinčkov, kakšen drug motiv morda ne bi bil toliko primeren za to tehniko.«

Stroj in roka

Čeprav je dejansko vezel stroj, je bilo treba dodati še dosti ročnih šivov, vsekakor pa gre za »spoj vrhunske tehnologije, močne likovnosti in dobre zgodbe«, pravi umetnik. »Morda nekatere moti, da se je vmes pojavila tehnologija, ampak sam do tega nimam pomislekov, gre zgolj za nadgradnjo umetnosti same,« še dodaja Leben.

Jure Pogačnik Ajdič, dizajner in tehnolog v podjetju, pa pravi, da bodo celotno inštalacijo poskušali tudi prodati; za tovrstno umetnost se zanimajo denimo v Angliji in Franciji, kupca bi lahko našli tudi v Rusiji in Bližnjem vzhodu. Vsekakor pa bo moral imeti precej pod palcem, cene še niso dokončno določili, zagotovo pa bo znašala več tisoč evrov. »Te naše umetnine so unikatne, niti se jih ne da izdelovati serijsko, ker smo uporabili določene tehnološke elemente, ki jih v resnici sploh ne moremo več ponoviti. Lahko bi sicer jih, ampak bi morali vložiti ravno tako veliko truda, kot smo ga za raziskovanje,« je še povedal Pogačnik.