Vtis je, da takšno razumevanje politike (in medijev) postaja stalnica na Hrvaškem in v Sloveniji. Lep dokaz so volitve, za katere je vse manj zanimanja v obeh državah, a ker je trenutno Hrvaška tista, ki se ji približuje izbiranje novega sabora, se skuša dokazovati, da je že kdo ve kolikokrat prežvečena tema o meji med državama edino, kar (sosednje) politike še drži pokonci, ker gre vse drugo rakom žvižgat. Gre za zmoto. Politična arena je v osnovi vendarle tekmovalna, slovensko ali hrvaško dojemanje mejnega spora pa je diametralno tako poenoteno, da nobena stranka na tej ali oni strani z njim ne more pridobivati političnih točk.
Če meddržavna meja ne more biti volilna tema niti v Sloveniji niti na Hrvaškem, je najpriročnejša seveda razlaga, da služi za odvračanje pozornosti pred volitvami. Slovenski komentarji o tej temi so začinjeni še s staro hrvaško zavistjo do zahodne sosede, ki pa tudi postaja vse bolj za lase privlečena, čeprav se pomenljivo dodaja, da bo Hrvaška kmalu najrevnejša članica Evropske unije, medtem ko se Slovenija vrača v njeno zlato sredino. So za popačeno sliko krivi zlasti elektronski mediji, ki so pograbili poletno mejno kost, ali pa slovenska politika, ni povsem jasno, njihova španovija pa zamegljuje presojo.
Od vsega začetka je jasno, da arbitražni sporazum ni bil rešitev mejnega spora med državama, ampak pragmatična hrvaška odločitev ob ne najbolj domiselnem Pahorjevem iskanju izhoda iz prve zanke, v katero se je ujel po prevzemu premierskega položaja leta 2008. Blokado pristopnih pogajanj Zagreba z Evropsko unijo mu je res namignila odhajajoča Janševa vlada, a če jo je sprožil, bi pač moral pri njej vztrajati. Ves politični cirkus, ki se je preselil še na ustavno sodišče in v referendumsko potrjevanje ratifikacije arbitražnega sporazuma, je bil, zdaj se dobro vidi, povsem odveč. In to ne, kot se vendarle želi prikazati, po zaslugi Hrvaške. Ta zgolj in samo čaka na slovenske avtogole in končni rezultat, ki jo zanima predvsem zaradi zanjo pomembnejšega reševanja mejnih vprašanj s Srbijo in Bosno pa tudi Črno goro.
Podpora arbitražam pri tem je bila na Hrvaškem vselej le retorična in še to samo pri delu tamkajšnje politike, ki je, tako kot denimo bivši predsednik Ivo Josipović, zdaj njihova glasna nasprotnica. V Zagrebu namreč vseskozi prevladuje prepričanje, da bo najbliže njihovim željam razsojalo meddržavno sodišče v Haagu, tako kot se v Ljubljani notorično bojimo, da bi tam potegnili krajši konec. Po Pahorjevi zaslugi se je – potem ko je tedanji evropski komisar za širitev Olli Rehn dvignil roke od reševanja slovensko-hrvaškega spora – »ogenj, ki med nama (s Kosorjevo) nikoli ne bo ugasnil«, začasno res razplamtel v balkanskem prostoru kot tisti, ki bo tajal zmrzal v mednacionalnih odnosih. A je po sprejemu Hrvaške v EU, ko je postal njen flirt s Slovenijo nepotreben, ostal samo pepel v obliki veljavnega arbitražnega sporazuma, še najbolj podobnega predporočni pogodbi, spisani s hlinjenim ljubezenskim žarom. Ki jo je Slovenija očitno prekršila in kjer je Hrvaška na to zelo pozorno čakala, tudi z vohuni za slovenskim hrbtom.
Za Hrvaško je zdaj zakona (arbitraže) konec, Slovenija pa ga skuša rešiti, ker je (morda tudi zmotno) prepričana, da ji še prinaša koristi, o katerih sta kramljala Jernej Sekolec in Simona Drenik, svojevrstna prešuštnika, ki sta krivdo hitreje priznala, kot se je presenečena slovenska politika nanjo sploh odzvala. Bo krizo reševalo isto arbitražno sodišče, ki ga po novem Hrvaška ne priznava in ga je, kot rečeno, že sprva sprejela kot nujno zlo, ali pa se obeta precedenčni meddržavni zaplet, bo pokazal čas. A če se hoče arbitražo rešiti, in za čuda je slovenska politika glede tega zdaj poenotena, ker sliši le tri četrtine zaliva in »junction«, ne pa tudi preostalega posnetega kramljanja, bo treba pomesti pred lastnim in ne hrvaškim pragom.
Ko ljubosumni mož za svojo ženo pošilja detektive, to ni nič nezakonitega, ampak zgolj dokaz bolnega nezaupanja. Če jo slednji pri tem ulovijo v pregrehi, pa je vsaj tam, kjer predporočna pogodba nekaj velja, to dober povod za njeno implementacijo in ločitev. Ker je že jasno, da Hrvaška vsaj od lanskega novembra ve, kako Slovenija hodi po arbitražnih stranpoteh, ukrepala pa je šele zdaj, tudi ne more biti dvoma, da so v Zagrebu preigrali možnosti, kako iztržiti želeni rezultat. In očitno vedo, da si bomo dali avtogol, če nam le prepustijo žogo. Kajti, kako drugače razložiti, da smo si ga tako nespretno zabili s Sekolcem in Drenikovo ter si dali že naslednjega, ker ni najprej odstopil zunanji minister, ki je slednji šef in ne ve, kaj (mu) dela. Oziroma se dela, da ne ve, saj se je že aprila na pomurski televiziji hvalil z neuradnimi informacijami z arbitražnega sodišča o ugodni morski meji s Hrvaško. Za pravo verodostojnost Slovenije v želenem nadaljevanju arbitraže bo zato treba tudi še kaj več kot zamenjava Sekolca s predsednikom meddržavnega sodišča Ronnyjem Abrahamom, a vsaj za začetek je to žoga v pravo smer.
