Nepozabne spomine je imel tudi na večerno planiško dogajanje, ko je po treningih v domu Ilirija igral na pianino za svoje športne kolege Rudija Finžgarja, Karla Klančnika, Janeza Poldo, Jožeta Zidarja, Franca Priboška - Šikija, Bineta Roglja… Leta 1952 je v Celovcu preskočil kritično točko skakalne naprave in se pri padcu tako hudo poškodoval, da ni skakal nikoli več.
Med pripovedovanjem planiških zgodb sva s Slavkom ugotovila, da je bil za njegovo kariero pravzaprav najbolj usoden Celovec. Po nesrečnem skoku na celovški skakalni napravi je namreč športni svet izgubil nadarjenega športnika, dobil pa izvirnega in svetovno uveljavljenega glasbenika.
Čeprav ga danes pozna na milijone ljudi ter je s svojimi melodijami tudi precej zaslužil, je Slavko Avsenik v mladosti komaj povezoval začetek meseca s koncem. Kako se je prebijal skozi trnje do zvezd, je zgodba, vredna obnove. Leta 1952 sta mlada zakonca Brigita in Slavko začela iz nič. Njuna romanca se je začela v Dolinškovi gostilni na sveti Neži, ki je bila last Brigitinih staršev, Slavko pa je v njihovi točilnici, tudi zaradi prikupnega dekleta, pogosto raztegoval svoj meh, gostje pa so si brusili pete. Na vprašanje, ali je dober plesalec, je Slavko odgovoril: »Plesati znam, vendar mi za ples ni bilo mar. Vedno sem raje igral!«
»Verjemite, moj mož se zna dobro vrteti po plesišču, meni pa v mladosti oče v družinski gostilni ni pustil plesati,« nam je razkrila Brigita. »Zato pa me je tvoj ata imel tako rad,« je Slavko malo zares, malo za šalo pokomentiral ženino pripombo in nadaljeval zgodbo, ki se je je spominjal s cmokom v grlu. Zjutraj po poroki ga je po neprespani noči namreč tast še pred svitom zbudil zaradi košnje trave.
»Ker z ženo nisva dobila obljubljene službe v Elanu, sem se leta 1952 s kolesom odpravil s trebuhom za kruhom v Ljubljano. S tedanjim direktorjem tovarne hlačnih nogavic Tonosa Jakobom Isopom sva se hitro sporazumela. Vzel me je v službo, kjer sem delal šest let, žena pa je v majhni sobici v Slomškovi ulici za očeta, ki je imel obrt, šivala usnjene jopiče in hlače iz jelenovega usnja – irharice,« se je spominjal. Njun prvi skupni dom je bila garaža, pozimi pa se je bilo treba pošteno znajti, da nista zmrznila.
Preden sta zakonca zgradila lastno hišo, sta se selila kar trinajstkrat. Za nameček jima je kruta usoda vzela še majhni hčerkici Ireno in Saško. In čeprav so se po njegovih žilah nenehno pretakale melodije, ni imel denarja, da bi si kupil harmoniko. Ko je prvič nastopil na radiu, mu jo je posodil znanec. Večina njegovih uspešnic je veselih in poskočnih, v karieri pa mu ni bilo postlano z rožicami.
Potem ko je urednik Ljubo Hartman leta 1954 na celovškem radiu začel vrteti Na Golici, se je začela legenda. Usoda je hotela, da je izvirno polko, ki je šla hitro v uho, ob Vrbskem jezeru, kjer je bil na oddihu, po radiu slišal prekaljeni glasbeni maček Fred Rauch, urednik priljubljene zabavnoglasbene oddaje münchenskega radia Wunschkonzert. Poskočnico, ki mu je takoj zlezla pod kožo, je začel predvajati na bavarskem in melodija je dobesedno čez noč doživela nesluten uspeh. Skratka, potem ko so Avseniki Golico posneli, glasbeni svet ni bil nikoli več enak prejšnjemu.
Ko so Rauchu povedali, da udarno polko izvaja kvartet z Gorenjskega – po nemško bi jih lahko imenovali Oberkreiner – je vedel, da je odkril glasbeni biser. Odgovorni pri založbi Telefunken so zaslutili uspešnico, zato so pohiteli in še istega leta izdali malo ploščo, na kateri je poleg skladbe Na Golici še melodija Slovenski kmečki ples. Slavko nam je razkril, da je polko poimenoval po Golici zato, ker tam rastejo narcise, ki so ga spominjale na zvonce. In himna narodnozabavne glasbe je ansamblu odprla pot v širni svet.
»Rauch je naslov skladbe Na Golici v zgodnjih šestdesetih samovoljno preimenoval v Trompeten-Echo oziroma Odmev trobente, ime ansambla Gorenjski kvintet pa v Oberkrainer kvartet. Na moj ljubljanski naslov so začele iz tujine prihajati polne vreče dopisnic, na vseh pa je bil naslov Slavko Avsenik, Oberkrainer. Vedel sem: zdaj smo pa pečeni. In res nam je nemško ime doma povzročalo hude težave. «
Medtem ko je ansambel snemal v studiu bavarskega radia, je Rauch za skladbo napisal kratko besedilo, s katerim melodija Na Golici ni bila nikoli predvajana. Slavku in Vilku je kar v preddverju na hitro pomolil v podpis avtorsko pogodbo in si tako na prebrisan način na nemškem govornem območju kot soavtor skladbe Trompeten–Echo za vse večne čase zagotovil neverjetni delež od tantiem: on petdeset odstotkov, resnična avtorja Golice, brata Avsenik, pa drugo polovico.
Na začetku so Avseniki imeli skromen glasbeni program. Le kako jim ga je uspelo sestaviti, saj so tiste čase veselice trajale skoraj ves dan in noč? »V začetku šestdesetih so vrtne prireditve trajale tudi po šestnajst ur. Igrali smo le nekaj narodnih in osem ali deset lastnih melodij. Ko je prišla na vrsto Golica, so se ljudje tako razživeli, da so zahtevali, naj jo ponavljamo v nedogled,« je za Nedeljskega povedal Slavko.
S pojavom Avsenikov je šla narodnozabavna glasba povsem svojo pot. Ansambel ni nikoli ničesar prepustil naključju, tudi začetka koncerta ne. Vse prireditve je v zgodnejših letih začenjal s skladbo Veseli svatje, pozneje pa z Golico; skratka, začelo se je z udarnim ritmom.
»Takrat, ko smo na tujem igrali tudi po večkrat na dan, so bile meje za nas največji problem. Pogosto smo v enem dnevu prečkali več meja, na katerih so bile dolge kolone, nam pa se je vedno mudilo na nastop.« Doma in po svetu so se začele rojevati glasbene kopije, ki so skušale biti Avsenikom v vsem karseda podobne.
Franca Šegovca, vodjo legendarnega ansambla Štirje kovači, smo vprašali, kdo je bil na začetku njegov glasbeni navdih. »Takrat sem veliko poslušal radio. V eni od oddaj Četrtkov večer sem slišal nekaj novega, drugačnega, še nikoli slišanega – Gorenjski kvartet. Težko bi opisal, kako se me je njihova glasba v hipu dotaknila. Rekel sem si, tako muziko bom igral tudi jaz, s tresenjem na harmoniki, ampak pisal bom lastno izpoved, izvajal bom svoje viže.«
Prihodnjič: Čakala bom, da vrneš se
