Tudi tisti, ki imamo raje druge hobije, mimo tega sveta preprosto ne moremo. Tudi če tega nočemo in tudi če se trudimo, nam preprosto ne uspe več. Od prvega jutranjega pozdrava Cie skozi google, ki nato blagodejno sledi vaši izbiri strani in novic v digitalnem svetu, prek raznoraznih posnetkov, prisluhov, prepisov in zapisov, s katerimi je internet dobesedno preplavljen, od posnetkov malih prepovedanih ljubezni v garažah, parkih ali pisarnah, prek prvoosebnega posnetka ameriškega specialca ob vpadu v vilo Osame bin Ladna, do skrivnih pogovorov med Mladićem in Miloševićem ali pogovorov med – zdaj že – nekdanjim slovenskim članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in Simono Drenik, agentko Slovenije pri arbitražnem sodišču v Haagu.
Tudi če smo se trudili ohraniti kakšno sled romantične predstave o svetu, smo z Julianom Assangeem in Edwardom Snowdnom dobili lekcijo, ki je ni mogoče spregledati. V današnjem svetu je nevednost res lahko le še stvar nesposobnosti ali neodgovornosti.
In nekako v to smer napeljuje razmišljanje o naših tajnih službah. Mogoče se še kdo spomni, ko je maja letos v javnosti odjeknila novica, da so kriminalisti ljubljanske policijske uprave zaradi suma kaznivega dejanja napada na informacijski sistem lovili petindvajsetletnega študenta Dejana Orniga. Ta je razkril, da obstajajo v komunikacijskem sistemu Tetra, ki ga med drugim uporabljajo slovenska policija, vojaška policija in Slovenska obveščevalno-varnostna služba (Sova), hude varnostne ranljivosti. Ornig je z analizo, ki jo sam opisuje kot ne pretirano zahtevno in kompleksno, ugotovil, da komunikacija vojaške policije v sistemu Tetra do začetka letošnjega leta ni bila šifrirana, čeprav so bili v vojski prepričani, da komunikacija je šifrirana. Hkrati je bilo šifriranje pogovorov znotraj policije izvedeno tako slabo, da je neznanemu napadalcu konec lanskega leta uspelo vdreti v komunikacijo policije in prisluškovati njihovim pogovorom.
O tem, da sta se pogovarjala tudi hrvaški član arbitražnega sodišča in hrvaški agent pri arbitražnem sodišču v Haagu, kot sta se pogovarjala naša dva, verjetno ne dvomi nihče. Edino, kar lahko in moramo upati, je, da ti posnetki obstajajo. Natančneje: da obstajajo, ne gre dvomiti. Imajo jih verjetno velesile, njihove zainteresirane prijateljske organizacije in partnerji, verjetno tudi kak heker. Pošteno nas lahko postane strah, če teh posnetkov nima Slovenska obveščevalno-varnostna služba.
Vsekakor v tej zgodbi Hrvaška deluje, kot da ima natančno premišljen načrt, kar je glede na dimenzije vložka tudi edino razumljivo. Načrt gre v smislu, da v primeru slabih napovedi pred arbitrarnim sodiščem aktivirajo načrt B, ki predvideva odvzem kredibilnosti sodišču in odstop od postopka. Kako? Z lahkoto. Kljub dejstvu, da v današnjemu svetu ni več izziv, kako priti do podatkov, ampak kako podatke, ki jih imate in bi jih radi zadržali samo zase, skriti pred svetom, so naši šli sosedom izdatno na roko.
Odveč je dodajati, da je bilo v trenutku konec vseh notranjih razprtij pri sosedih in da sta celotna hrvaška politika in javnost stopili za vlado. Tudi naši politiki so se poenotili, kar je res redko in že to daje neki občutek izrednih razmer, vseeno pa to generalnega vtisa, da gre na naši strani za precejšen amaterizem, ki na tem področju in pri tako pomembnih vložkih res nima kaj iskati, ni odstranjen. Nasprotno. Dejstvo, da sta se naš član arbitražnega sodišča in agentka Slovenije pri arbitražnem sodišču v Haagu povsem sproščeno pogovarjala po telefonu, je res nekaj posebnega. Ja, celo po domačem telefonu. In res je, brez posebnih šifer, brez zaskrbljenosti v tonaliteti, brez opomb in opozoril, ki bi nakazovale, da se zavedata kočljivosti situacije, pomembnosti vložka, ki je v igri, in odklenjenega in odčaranega sveta, del katerega sta in v katerem živita.
Nasprotno od Hrvatov delujemo ne samo kot da nimamo načrta, ampak kot da ljudje, ki so ključni pri tem projektu, niso seznanjeni z osnovnimi dejstvi, kot da se ne zavedajo posebnosti okolja, v katerem delujejo, in celo kot da ne poznajo sveta, v katerem živijo. Kot da smo še vedno v dobi sulic, ščitov in kopij, ne pa nevidnih bombnikov, jedrskih raket in satelitov. Kot da informacije še vedno prinašajo sli na konjih.
