Ob taki stanovanjski politiki, kot jo od osamosvojitve naprej vodi država, je težko biti optimist. Poglejmo recimo nacionalne stanovanjske programe, krovne dokumente uresničevanja stanovanjske politike. Leta 2000 smo si zastavili, da bomo do leta 2009 na leto dokončali 11.000 novih stanovanj, od tega kar 2500 neprofitnih. Namesto 20.000 neprofitnih stanovanj smo jih v tem času zgradili 4500. Zato je pričakovano računsko sodišče ministrstvo za okolje in prostor, ki so ga v tem času vodili Janez Kopač, Janez Podobnik in vsestranski Karl Erjavec, zaradi (ne)uresničevanja nacionalnega stanovanjskega programa praktično sesulo. Očitno tako močno, da po šestih letih še vedno čakamo na nov nacionalni stanovanjski program.

Medtem se morajo občine, ki jim država vse bolj prepušča ta vroči kostanj, znajti po svoje. Praviloma so jim ministrstva in zakonodaja bolj v napoto kot v pomoč. Začenši s tem, da na občinskih stanovanjskih skladih do sprejetja stanovanjskega zakona leta 2003 sploh niso mogli preverjati dohodkov najemnikov neprofitnih stanovanj. A tudi ta zakon problema ni rešil, ampak ga je kvečjemu le še bolj zapletel, saj so na skladih lahko na vsakih pet let preverili le dohodkovno stanje novih najemnikov in ne tistih, ki so pogodbe sklenili pred letom 2003. A kaj to sploh pomaga, če morajo na skladih še danes (!) izpolnjevanje dohodkovnih kriterijev preverjati neposredno pri najemnikih, saj nimajo dostopa do informacijskega sistema, ki je na voljo recimo centrom za socialno delo. To pa še ni vse: četudi bi na skladu ugotovili, da je kateri od najemnikov veliko prebogat za neprofitno stanovanje, bi mu lahko kvečjemu neprofitno najemnino spremenili v tržno. Nič čudnega torej, da v neprofitnih stanovanjih bivajo predsedniki računskih sodišč, direktorji komunalnih podjetij, univerzitetni profesorji, vedeževalke in bog vedi kdo še.

Vse bolj na mestu je tudi vprašanje, kako lahko nekdo, ki je na robu revščine, ostane brez neprofitnega stanovanja, lahko pa ga dobi nekdo s skoraj 2000 evri neto prihodkov na mesec. Prav to omogoča trenutna zakonodaja, ki prosilce za neprofitno stanovanje deli na dve povsem neprimerljivi listi. Ob vsem tem zato niti ni presenetljivo, da precejšen odstotek neprofitnih najemnih stanovanj zasedajo ljudje, ki bi lahko svoj stanovanjski problem rešili na trgu. A zakaj bi se sploh trudili, če lahko povsem zakonito prebivajo v poceni in dostikrat prav lepih stanovanjih? Stanovanjske probleme lahko prepustijo drugim. Očitno tako razmišljajo tudi na ministrstvu za okolje in prostor.