»Nisi Severina, nisi Zdravko Mamić, nisi Ivica Kostelić. Povej, kdo si, da lahko spiš na veleposlaništvu.« Glava pod vrečko je bila tiho. Globoko dihanje je pričalo, da sta agenta na pravi poti. »Model, to pri naju ne vžge. Začni čebljati, preden začneva uporabljati metode Cie. Videla sva te vstopati v pisarne arbitražnega sodišča za mejo s Slovenijo. Si morda slovenski vohun?« Nič. Da bi dokazal, da misli resno, je agent možaka z vilicami zabodel v bedro.

»Jaz na arbitraži samo praznim pepelnike in brišem prah z miz,« je končno izdavil neznanec z vrečko. »Ne serji, da si Dudek iz Krapine na začasnem delu na arbitražnem sodišču,« je zarenčal agent in ga brcnil v koleno. »Hitro povej, o čem se pogovarjate!« »Nimam pojma, častna hadezejevska, naj Slovenija dobi mejo pri Cresu, če kaj vem,« je jecljal. »Ja, ja, kar nakladaj,« je sikal agent. »Videl sem te z vrečko na glavi potiskati skiro po Waterlooju, premier Milanović in predsednica Kolinda pa sta tekla za teboj in jokala: 'Povej nam kaj iz arbitraže, bodi domoljub!',« je po guantanamski metodi ameriških tajnih služb pritiskal agent. »Ne vem, o čem govorite, nimam skiroja, imeni, ki ju omenjate, prvič slišim, gotovo nista iz Krapine...«

Agent naroči ribo. Ko jo prinesejo, začne pod mizo puliti noht gospodu z vrečko na glavi. »Pojej to ribo, sicer boš brez vseh nohtov.« »Ne smem,« začne cviliti neznanec. »Lahko je iz Piranskega zaliva in potem bo arbitraža kontaminirana in kompromitirana. Tudi snažilci smo zapriseženi k molku!« »Ti to razlagaj ambasadorju Nobilu, pri katerem visiš ure in ure. O čem se pogovarjata? O arbitraži?« je renčal agent in mu pulil četrti noht. Izpod vrečke so se vsule solze, kri je kapljala pod mizo: »Ne, ne, samo o turistični sezoni in Dinamu in vojaški paradi v Zagrebu...« Agent mu je zaril nož v nart: »Lažeš, komunajzar, zdaj ti bom izdrl oko!« »In o klapi Maslina...« zacvili izpod vrečke. Takrat sta agenta skočila v zrak in začela objemati krvavega gospoda z vrečko: »Budislav Vukas! Pa kje si, mojster, stara sablja, sodnik naš arbitražni in varuh hrvaških interesov!« »Oprostita, fanta, kako pa sta vedela, da sem jaz?« je rekla vrečka. »Samo pravi Hrvat lahko vzdrži mučenje in molči, da ne bi ogrozil arbitraže. Oni Slovenec pa kar čveka. Povej, kako nam kaže!« »Najebali smo,« prizna Vukas. »Saj sem jim podtaknil vse, kar smo se dve leti dogovarjali z Zagrebom, a ni šlo.« »O, sranje,« začivkata agenta. »Pošljiva Večernjemu listu tiste prisluhe. Samo še to nas lahko reši!«