Pri tem politikom odlično »služi« naša nestabilna demokracija, ki se kaže skozi pogoste menjave oblasti: novi minister s prstom kaže na prejšnjega, od katerega je domnevno podedoval nerazrešeno stanje, slednje pa menda tudi njega odvezuje odgovornosti. Tako je ravnala tudi aktualna ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar, ki ima dodaten alibi za odločevalsko anemičnost, ker je v kulturno polje priletela iz neke oddaljene galaksije in se mora pravil kulturnega resorja šele naučiti. Ob nastopu mandata tako ni zagotovila pravočasnega pravnomočnega zaključka javnega razpisa za direktorja Moderne galerije, zato je Zdenko Badovinac najprej za mesec dni ustoličila kot vršilko dolžnosti. Ker ji v tem mesecu na misel ni padlo nič pametnejšega (res presenetljivo), jo je nazadnje potrdila za direktorico. Da je šlo za precedens, kaže že (in očitno še) nekaj časa aktualni primer Nede Rusjan Bric na čelu SNG Nova Gorica. Na nedavnem tretjem razpisu za direktorja je ministrstvo ni izbralo (kot tudi ne nobenega od njenih protikandidatov), ker ne izpolnjuje pogojev za to delovno mesto, v isti sapi pa jo – paradoksalno – še naprej pušča na mestu vršilke dolžnosti.
Kandidatka torej ne more postati vodja s polnimi pooblastili, a je dovolj dobra, da opravlja popolnoma enake naloge, kot bi jih kot direktorica, s to razliko, da jih opravlja v nestabilnih pogojih. Država jo pušča v okoliščinah, ko mora z vso odgovornostjo načrtovati (spet krasno: politiki ni treba prevzemati odgovornosti, začasni vodja jo mora), pri tem pa ne more razmišljati srednje- in dolgoročno, z običajno vizijo petletnega mandata, ki direktorju omogoča, da optimizira svoje vire in sredstva. To dela težave na vseh ravneh: programski, finančni in kadrovski. Vršilec dolžnosti je pogajalec z mnogo manj avtonomije in moči, če se mora zavzeti za drznejšo programsko idejo ali za ustrezno kadrovsko rešitev. Vršilci dolžnosti so tisti vodje, ki jih oblast najlažje drži v pesti.
Ministrici čudovito služi tudi prevetritve potreben sistem javnih razpisov, ki so le uzakonjen način, kako se kulturna politika popolnoma ogne sprejemanju odločitev in jih preloži na razpisne komisije, bolj ali manj brezoblične in javno neizpostavljene zbire posameznikov, ki ne odgovarjajo ne politično ne kako drugače. Javni razpisi so tako zgolj mimikrija transparentnosti in hlinjenje kulturne politike. Pri najambicioznejših javnih institucijah bi moralo biti nekaj najbolj normalnega, da je minister natanko seznanjen z najboljšimi kandidati za vodenje, jih za kandidiranje uspešno novači in tudi imenuje, saj ima za to vse zakonske možnosti. Ministrica se seveda pri najboljši volji ne more domisliti dveh ali treh primernih imen, ki bi jih lahko neposredno povabila na čelo gledališča. Mi pa naj bomo zadovoljni s tem, da ničesar ne počne, namesto da bi delala škodo? Ministrovanje je pri nas očitno edino delovno mesto, na katerem je mogoče ostati povsem nesankcioniran za zanemarjanje osnovnih delovnih zadolžitev.
Problem še malo ni nedolžen. Javne institucije se napajajo iz proračuna in država jim je dolžna zagotoviti tako vodstvo, ki bo zavodu zagotovilo razvoj, javnosti pa maksimalno kvalitetno javno storitev. Sugestija, da primernih kandidatov tam zunaj ni, je v deželi ogromnih kadrovskih potencialov izgovor. Minister ima vedno možnost, da prilagodi razpisne pogoje, kadar najde kandidata, ki svoje delo odlično opravlja, manjka pa mu kakšen banalen formalni pogoj. Srednjeročna rešitev je lahko tudi intenzivnejše vlaganje države v izobraževanje vodstvenih kadrov v kulturi. Še najboljša rešitev pa bi bila izobraževanje ministrov s ciljem, da dobimo take, ki ne bodo pristajali na polovičarske ureditve problemov samo zato, ker jim neki mrtvi meander zakonodaje to dopušča. En sam problem imamo s politiko in celotno oblastniško kasto: nihče ne bi o ničemer odločal, ker nihče ne želi biti za nič odgovoren. Vsi pa bi, jasno, vladali.
Tako je tudi z Julijano Bizjak Mlakar: mirovanje, čakanje, status quo je ne stanejo nič. Ambicije, vizije in pogum, če bi jih imela, pa bi ji lahko zagotovili ministrsko kredibilnost ali pa ji zapravili še tisto malo, kar je ima. Vtis lahko popravi že septembra, ko se bo sklenilo iskanje novega vodstva Narodne galerije.