»Moj največji nasprotnik v karieri je bil Sani Bečirović«

Prisotna je ves čas. Od dneva, ko sem se zbudil po poškodbi, do mojega slovesa. Včasih so bili boljši dnevi, ko je manj bolelo, včasih slabši, ko je bolj bolelo.

Ja, boli me prav vsak dan, še toliko bolj, ko pride do vremenskih sprememb. Pri dvajsetih letih sem ostal brez hrustanca, kar poznajo ljudje, ki so malce starejši od mene. Imam tudi kronično artrozo. Tega med kariero nisem obešal na veliki zvon, toda zdaj lahko povem.

Bitka z bolečino je bila najhujša. Glava še vedno dela, kot da je s telesom vse v redu, zato se spustiš v akcijo, a telo tega ne zmore. Moj največji nasprotnik v karieri je bil Sani Bečirović. Na dober dan je vse potekalo normalno, na slab dan pa se je telo upiralo z vso močjo.

To pa ne. Pri meni ni bilo poškodbe zaradi padca ali udarca, ampak je šlo za genetsko napako. Problem je bil, ker se je pogačica premikala in ni bila na svojem mestu. Omejen sem bil zaradi konstantne bolečine. In pri nekaterih gibih je bila prisotna, četudi sem imel v sebi 300 miligramov voltarena.

Ne… Pač, vem kaj bo. Predvsem upam, da bo medicina toliko napredovala, da se ne bo uresničil najslabši scenarij. To so umetna kolena. Ampak s tem sem se sprijaznil že pred mnogimi leti.

Ni bilo lahko… Gre za obdobje, ki sem ga že skoraj prečrtal iz spomina. Vedno, ko govorim o tem, mi je težko. Ne morem opisati, kaj se je dogajalo z menoj in družino… Napovedovali so mi bleščečo kariero, potem pa sem se nekega jutra zbudil kot invalid. Toda s pomočjo družine in lastne motivacije sem dokazal, da se lahko marsikatero napoved spremeni. Rekli so mi, da ne bom več normalno hodil, a sem se vrnil in spet igral na vrhunski ravni. To je moja največja zmaga.

Začelo se je v družinskem krogu, kjer smo vsi borci. Podobno izkušnjo je imel tudi eden mojih najboljših prijateljev Rene Mlekuž, ki mi je stal ob strani. Vedno sem imel v sebi, da moram dokazati nasprotno. Če ne zaradi drugega, da imam čisto vest, da sem dal vse od sebe. Ključen je bil oče, ki mi je zadal prvotni cilj – ni pomembna raven tekmovanja, toda enkrat moram spet odigrati košarkarsko tekmo. Zase, za svojo dušo, za notranji mir. Kariere preprosto nisem mogel končati na postelji.

A ni bilo lahko. Med povratkom sem imel opraviti še z bakterijo. Ko pogledam nazaj, sem imel več sreče kot pameti, predvsem pa sem imel okoli sebe prave ljudi.

Nihče ne ve, kako težko je bilo. Če bi bil zdrav Sani Bečirović vreden X, je bil s to poškodbo tisočkrat manj. Ogromne probleme sem imel. Mnogi so me želeli v ekipi, toda za minimalen znesek. Vsi so mi očitali težave s koleni, predvsem prvi dve leti v Vareseju in Fortitudu. Potem pri Panathinaikosu je bilo že boljše, a klubi so vedno pri pogajanjih o plači izpostavili moja kolena. Ne morem trditi, da težav pri moji igri ni bilo, toda zagotovo so bile manjše, kot so izpostavljali. Ne vem, če sem nato zaradi kolen izpustil deset tekem.

Vse, kar se mi zgodi v življenju, sprejmem kot izziv. Tudi to sem. Moral sem iti skozi, da vidim, če lahko zdržim v okolju, kjer ni tistega, kar imamo doma. Iz dneva v dan sem se motiviral in prilagajal. V nekem trenutku sem imel že vse pripravljeno, da se vrnem domov, toda potem je v iransko zgodbo prišel dober prijatelj Jasmin Hukić. Skupaj sva jo tudi dokončala.

V takšnem okolju vidiš, kako se v našem svetu materializma in kapitalizma ženemo za prazen nič. V Iranu imajo tri pravila za srečo – streha nad glavo, hrana na mizi in zdravje. Če imaš to, potem imaš vse. Iranci ne hitijo in se ne razburjajo. Ko smo bili nekoč na večerji v restavraciji, so nas prišli dvakrat mirit, naj se nehamo prepirati. Za mizo so sedeli še Marko Milič, oče Memi, Hukić in soigralec Diego Fajardo, a smo se zgolj bolj temperamentno pogovarjali, medtem ko so Iranci mislili, da se prepiramo. Prosili so nas, če se lahko gremo ven pomenit, ker strašimo druge goste. To je Iran. Popolno nasprotje tega, kar si predstavljajo ljudje, ki še niso bili tam.

Vse moje odločitve po poškodbi so temeljile na tem, kje se bo najbolje počutila moja družina. Vedno sem zato izbiral mesta, kjer nam bo prijetno. Imel sem dve epizodi, ko sem se odločil zaradi materialnih dobrin, a sem jih hitro dobil po glavi. Spoznal sem, da moram iskati pozitivno energijo, ki mi bo dala zadovoljstvo.

Vso kariero si navajen, da prejemaš določene zneske, s katerimi se navadiš živeti. Težko je najti mejo, kje se ustaviti pri zapravljanju. Marko je edini, ki je javno razkril svojo zgodbo. Toda takšnih primerov je bistveno več, nekateri so še v večjih težavah, a javno ni znano. O Marku govorim zato, ker ste ga vi izpostavili, nedvomno pa gre za situacije, ki so problem v športu.

Mislim, da ja. V ligi NBA veliko učijo igralce, da bo kariere enkrat konec in da ne bodo vsak dan prejemali takšne plače. Treba je vedeti, kam in kako vlagati, ves čas je treba razmišljati o prihodnosti. Ena pozitivnih strani moje poškodbe je bila, da sem na vrhuncu moči spoznal, da bom moral živeti tudi po košarki. Že takrat sem začel razmišljati, kaj bi rad počel po igralski karieri, da ne bo potem depresije ali finančnega zloma.

Dobil sem priložnost, o kateri lahko le sanjaš. Iz športnih copat sem takoj prešel v čevlje. Veliko sem razmišljal, ali je moja košarkarska pot končana, še toliko bolj po zadnji epizodi v Piacenzi. Ko sem dobil na mizo trenersko ponudbo, je bila to nova potrditev, zakaj sem imel zadnji dve leti toliko mešanih občutkov.

Skupaj sva bila pri Benettonu v Italiji. Tisto leto sem resnično užival v košarki. Vsak trening je bil zanimiv, vedno sta bili prisotni tekmovalnost in igra. Z njim sem spet dobil željo, da se košarko igram. Takrat je nastalo prijateljstvo, ki je nadgradilo preteklo spoštovanje. Ko je prišla ponudba Panathinaikosa, nisem dvakrat razmišljal.

Res je. Real je zelo želel Đorđevića. Če Pablo Laso ne bi osvojil vseh lovorik, bi bila mogoče tam midva. Toda želje so eno, realnost pa drugo. Od zdaj naprej bova sedela na klopi Panathinaikosa.

V nogometu navijam za Real Madrid. Še preden sem šel v Virtus, me je želel Real, toda takrat prvo leto ne bi igral v prvi ekipi, zato sem šel kasneje v Bologno. Neizpolnjena želja iz košarkarske kariere je, da nikoli nisem oblekel belega dresa Reala. Že kot otrok sem imel vedno v glavi, da gre za kraljevi klub. Morda bom pa nekoč namesto dresa nosil njegovo obleko.

Ravno zaradi moje in njegove zgodbe s koleni sem ga podrobno sledil. O njem sem prebral skoraj vse. A ko sem ga imel priložnost spoznati, je njegov ideal v meni zbledel. Predstavil se je v slabi luči, zato od tedaj zame obstaja samo en Ronaldo, to je Cristiano Ronaldo.

Bil sem v Atenah, ko je bil v grški prestolnici finale lige prvakov, kamor je z AC Milanom prišel tudi Ronaldo. Videl sem ga v mešani coni. Ko sem ga prvič prosil za avtogram, je šel mimo mene. Ko sem ga videl drugič, sem ga vprašal v italijanščini, a je šel spet mimo. Tretjič sem mu rekel v angleščini, da bi ga res prosil za avtogram, na kar je vzel list papirja in napisal zgolj veliko črko R in šel dalje. To je bil moj stik z Ronaldom.

Vedno. Tega me je naučil moj idol Dražen Petrović. Ko sem bil star sedem let, se mi je podpisal na žogico. To je ostalo v meni. Če si je lahko on vzel čas in se podpisal, potem ni razloga, da se ne bi tudi jaz. Dobro vem, kaj mi je takrat pomenil njegov podpis in kaj pomeni za vsakega otroka, če mu nameniš nekaj trenutkov pozornosti.

Zagotovo, čeprav se danes ta stik izgublja, saj lahko v eni sezoni zamenjaš tudi po tri klube. Težko se povežeš z navijači, ki so ob klubu vrsto let. Vedno sem upal, da bom v nekem klubu igral več let, da bi tam pustil srce in dušo, a na žalost mi ni uspelo. A kjer koli sem bil, sem skušal vzpostaviti stik z navijači. Ko je najtežje, ti dajo največjo energijo. Predvsem sem to spoznal pri Panathinaikosu.

Čudno mi je. Sebe nikoli nisem dojemal kot zvezdo. Nedvomno mi je v čast, da so ljudje hodili do mene po podpise in gledali moje posterje na stenah, toda vedno sem želel ostati preprost fant iz Slovenske Bistrice. Ne vidim razloga, zakaj bi se moral nekdo spreminjati, ker je dober v tem, kar počne.

Ogromno, toda na srečo sem imel doma prave ljudi, ki so me znali zaščititi. Morda sem imel le dve slabi izkušnji, tako v poslovnem kot zasebnem življenju, ko so imeli nekateri tudi slabe namene.

Gre za osebne stvari, ki nimajo več smisla.

V vsakem življenjskem obdobju imaš drugačno razmišljanje, enako velja za dekleta. Vedno sem želel imeti stabilno zvezo. Ko si mlajši, so obdobja krajša, ko si starejši, pa daljša. Pri meni se je vse dogajalo na potenco. Tako zabava kot potem resnost. V Bologni sem spoznal, da si kljub slavi in denarju doma še vedno sam med štirimi stenami. Prav zato se športniki hitro odločamo za poroko in družino, ker čutimo praznino. Vsi mislijo, da se vse leto zgolj zabavamo, toda realnost je precej bolj kruta, saj si večino časa sam nekje na poti. Vsaj meni je samota hitro prišla do živega.

Imel sem srečo, da sem našel pravo spremljevalko. Moja žena je o košarki najprej vedela le, da se igra na dva koša. Ko sva se spoznala, niti nisem bil košarkar, ampak ubožček na berglah. Mislila je, da sem doživel prometno nesrečo, kar je bil najin prvi stik. Ko sva šla prvič skupaj na tekmo, sem ji uro in pol razlagal, kaj se dogaja in kakšna so pravila. Imel sem srečo, da sem spoznal takšno dekle.