Pokal sramote. S takšnim nazivom so mnogi mediji po svetu pospremili konec nogometnega prvenstva Srednje in Severne Amerike ter Karibov (Concacaf), ki ga mnogi imenujejo kar zlati pokal. V finalu med Mehiko in Jamajko, ki ga je dobila prva s 3:1 in tako v omenjenem tekmovanju slavila že sedmič, ni bilo nič sramotnega. V četrtfinalu in polfinalu pač. Mehičani so namreč Kostariko in Panamo izločili z gromozansko pomočjo sodnikov, česar so se dobro zavedali tudi sami. Med drugimi tudi Andres Guardado, najboljši posameznik tekmovanja, ki je kot prvi zadel v treh različnih finalih. Natančen je bil tudi leta 2007 in 2011.
Delilci pravice so Mehičanom v četrtfinalu in polfinalu dosodili tri enajstmetrovke, ki so odločile zmagovalca. Proti Kostariki v zadnji minuti podaljška za zmago z 1:0, proti Panami pa v 88. minuti rednega dela, ko so izgubljali z 0:1, ter nato še v podaljšku. Vsakič je bil z najstrožje kazni zanesljiv Guardado, ki pa nad celotnim dogajanjem ni bil niti najmanj navdušen. Ko je sodnik Mark Geiger v polfinalu prvič pokazal na strel z enajstih metrov, je sledil kaos. Igralci Paname se z neverjetno odločitvijo Američana nikakor niso mogli sprijazniti, kar je bil vzrok za dvanajstminutno prekinitev. Guardado je kljub temu ostal zbran, a mu je vse skupaj smrdelo. »Žal mi je bilo za igralce Paname. Bolelo je tudi mene, zato sem za trenutek celo pomislil, da bi nalašč zgrešil enajstmetrovko. Toda odločil sem se, da moram ostati profesionalec. Tudi mi smo že doživeli kaj podobnega. To je preprosto nogomet.« Guardado je ob tem še dodal, da on in njegovi soigralci niso imeli nobenega vpliva na odločitev delilcev pravice in da je storil samo najboljše za svoje moštvo. O iskrenosti njegovih besed so kasneje na spletu močno podvomili ljubitelji nogometne igre, ki so menili, da njegove namere niso bile resne in da je na takšnem način le izkazal podporo in spoštovanje do nasprotnika.
Njegov vzpon med svetovne nogometne zvezde je bil neverjeten. S sedmimi leti je naredil prve korake v domačem klubu Atlas iz Guadalajare, pri osemnajstih pa na klopi za rezervne igralce pri članski ekipi potrpežljivo čakal na svojo priložnost. Vprašanje, ali bi jo dočakal tako hitro, če ne bi Nogometna zveza Mehike sprejela odločitev, da morajo klubi v prvi ligi na vsaj polovici tekem na zelenico poslati enega igralca, mlajšega od 21 let. Vodilni možje Atlasa so se odločili za Guardada, česar kasneje niso obžalovali. Le tri mesece po debiju v članski ekipi Atlasa je z devetnajstimi leti prvič oblekel dres mehiške reprezentance na prijateljskem obračunu proti Madžarski, na katerem je znova očaral in s tem pričaral tudi nasmešek na usta takratnega selektorja Ricarda La Volpeja. »Šele leto dni sem bil profesionalni nogometaš, ko me je La Volpe poklical in mi dejal, da bom član reprezentance, ki bo nastopila na svetovnem prvenstvu v Nemčiji. Ni čudno, da ima vzdevek El Loco (Norec, op. p.). Samo takšen človek bi me nato na mundialu uvrstil v prvo enajsterico, in to na obračunu proti Argentini. Sem mu pa zato izredno hvaležen. Ko sem rasel pri Atlasu, je bil moj idol. Ogromno sem se naučil od njega. Nekoč mi je med treningom dejal: 'Ne vem, ali boš leta 2006 že fenomen, do leta 2010 pa sem prepričan, da bo tako. Zasluge za to bom imel tudi sam, saj sem ti pokazal, kako se pravilno igra nogomet.' Imel je povsem prav.«
Guardada je kariera nato prek Deportiva, Valencie in Bayerja vodila do PSV, kjer se je nemudoma ustalil. Sprva je v Eindhovnu igral kot posojen nogometaš Valencie, pred kratkim pa je dokončno prestopil v nizozemski klub, ki mu je k srcu prirasel predvsem zaradi neverjetne podpore navijačev. »V Evropi sem preživel ogromno lepih trenutkov, o katerih sem lahko kot otrok le sanjal. Predvsem v času v Eindhovnu. Živeti na Nizozemskem za Mehičana ni najlažje, predvsem zaradi jezika. A ko navijači pripravijo koreografijo samo zate, potem ne more biti drugače, kot da v tem uživaš.« Na marčevski tekmi so privrženci PSV Guardadu v čast naredili ogromno mehiško zastavo s posebnim sporočilom, kar je igralec označil za eno najlepših stvari, ki so se kadar koli zgodile na nogometnih igriščih. Osemindvajsetletnik si v prihodnosti želi, da bi vsaj še enkrat doživel kaj podobnega.