Georg Baselitz, Gerhard Richter, Anselm Kiefer, Andreas Gursky. To je le špica nemških sodobnih umetnikov, katerih dela na mednarodnem trgu umetnin dosegajo astronomske vsote. Med občudovalci in zbiratelji Anselma Kieferja je denimo tudi največji slovenski zasebni zbiratelj umetnin, poslovnež Igor Lah. Prav zaradi astronomskih zneskov, ki so jih za umetnine pripravljeni odšteti zasebniki, so se na nemškem ministrstvu za kulturo odločili, da s spremembo zakona onemogočijo prodajo pomembnejših nemških umetniških del tujim zbirateljem in galerijam ter tako svojo vrhunsko umetniško produkcijo ohranijo v posesti domačih muzejev. Cilj takega ukrepa je tudi, da umetnost ostane čim bolj dostopna širši javnosti.
Trgovanje z umetninami je takoj za trgovino z drogami in orožjem med najbolj donosnimi. A žalostna plat večstomilijonskih poslov, ki se sklepajo na dražbah največjih dražbenih hiš (predvsem Christie's in Sotheby's), je, da večina najdragocenejših slik in kipov ni na ogled v muzejih, pač pa je varno spravljena v močno varovanih zasebnih depojih, kamor svoje naložbe spravljajo ruski oligarhi, arabski šejki in kitajski mogotci. Z vsemi naštetimi vse težje tekmujejo javne institucije, ki si le redko lahko privoščijo nakup v vrednosti 300 milijonov, za kolikor je bila letos februarja neznanemu katarskemu kupcu prodana Gauguinova slika Kdaj se boš poročila?, najdražji nakup kakega umetniškega dela doslej.
Kdaj postane umetnina javna last?
Zaradi vseh teh in drugih razlogov javnost zdaj razburja predlog nemške ministrice za kulturo Monike Grütters, da dragocenim umetninam z zakonom onemogočijo trajen izvoz na tuje. Za izvoz bo potrebno soglasje posebnega vladnega odbora, ki bo najvrednejša dela po predvidevanjih razglasil za dediščino in jih tako zadržal doma. Na predlog so se odzvali številni umetniki, med njimi Richter in Baselitz, ki predlogu seveda nasprotujejo v prepričanju, da imajo živi umetniki pravico sami razpolagati s svojimi deli. Oba sta že zagrozila, da bosta od muzejev, ki sta jim začasno posodila svoja platna, zahtevala vrnitev del, saj jih želita prodati še pred sprejemom zakona. Predlog morda še bolj ogroža nemške galeriste – več kot 250 članov nemške zveze galerij in trgovcev z umetninami je na ministrico naslovilo odprto pismo, v katerem opozarjajo, da bi lahko mednarodna trgovina z umetninami v Nemčiji s sprejemom zakona povsem ugasnila. Ministrstvo se je na pripombe že odzvalo z nekaterimi popravki: po zadnjem predlogu bi omejitev izvoza v tujino veljala za vsa dela, starejša od 70 let in ocenjena na več kot 300.000 evrov (meja je bila sprva postavljena pri 50 letih in 150.000 evrih). Omejitev prodaje bi veljala le za dela, ki so že posojena javnim institucijam.
Tako sladkih skrbi v Sloveniji nimamo
Tovrstne skrbi so v Sloveniji odveč, saj je razmeroma slaba mednarodna prepoznavnost slovenske umetnosti neke vrste naravna zaščita proti odprodaji bogastva. »Pri tem je treba vedeti, da naš zakon nacionalnega bogastva ne ocenjuje s tržnimi merili, kot ga predlog nemškega zakona, kar že veliko pove o bistveni razliki med obema prostoroma,« komentira direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac. V taki situaciji, ko trg sodobne umetnosti ni niti v zavesti kulturne politike, peščica naših umetnikov, ki dosega visoke cene na mednarodnem trgu, v tujini mirno prodaja brez kakršnih koli omejitev. Zakaj tudi ne bi, se sprašuje direktorica. »Svoboden pretok umetnosti je na zahodu nekaj normalnega, zato nemški predlog povzroča toliko hrupa, saj svetu umetnosti ponovno postavlja nacionalne meje.«
Direktorica Narodne galerije Barbara Jaki razlaga, da slovenska zakonska regulacija razlikuje med dediščino in deli živečih umetnikov. Pri dediščini ločimo iznos, ki velja za države članice EU, in izvoz, ki velja za preostale države. Vsak premik dediščine odobri ministrstvo za kulturo, ki izda dovoljenje na podlagi strokovnega mnenja. Trajni izvoz nacionalnega bogastva (zbirke in kar je v to skupino uvrščeno po 10. členu zakona o varstvu kulturne dediščine) je prepovedan, za vse druge primere pa se trajni izvoz odobri. »Začasni izvoz ali iznos na razstave ob zagotavljanju primernih pogojev razstavljanja spodbujamo, saj tako povečujemo prepoznavnost naše dediščine,« pojasnjuje direktorica.
Drugače je z deli živečih umetnikov, ki prosto razpolagajo s svojim premoženjem. Priporočljivo je, da umetnik za trajni ali začasni izvoz ali iznos pridobi potrdilo ministrstva za kulturo, da predmet(i) ni(so) kulturna dediščina: »S trajnim ali začasnim izvozom lahko povečamo prepoznavnost naših umetnikov in naše umetnosti. Omejitev prodaje del živečih umetnikov izven državnih meja se mi zdi še posebej nesmiselna tudi zaradi oviranja umetnikovega zaslužka.«