Ukrajinsko Pleme pa ni niti najmanj komično, najprej že zato, ker je nekdanje »mutce« iz zgodovinskega nemega filma zamenjalo s pravimi, realnimi mutci. Skoraj ves film se namreč dogaja v šoli in internatu za gluhonemo mladino. Gluhonemi imajo svojo govorico, v katero je prevedljiva običajna, fonetična, torej je tudi gluhonema prevedljiva v fonetično. Skratka, film bi govorico gluhonemih lahko prevedel v podnapise. A že v najavni špici pove, da tega noče, nato pa je še sam režiser Slabošpicki v intervjujih poudarjal, da se je odrekel podnapisom prav zato, da bi bili pozorni na podobe. In smo res, pa naj so še tako nevsiljive oziroma distancirane. Skoraj ves film je namreč posnet v splošnih in nekaj bližnjih planih, ni pa velikih, ki osamijo kakšen obraz ali poudarijo kakšno afekcijo. Seveda, saj tu ne gre za besede, ampak za dejanja, tu je vse zunaj, tudi tisto, kar je najbolj znotraj. Vse je vidno, toda obenem motno, prav bolestno motno, nenavadno in »tuje«.

Pleme se začne s prihodom novinca v internat za gluhoneme, kar pa je – v komaj približno točnem opisu – videti kot prehod iz normalnega, vsakdanjega sveta v skoraj postapokaliptičnega ali bizarno fantastičnega. Ki je sprva tudi uzrt skozi steklo kot nekam čuden šolski spektakel z ravnateljico, ki se v govorici gluhonemih naslavlja na otroke in njihove starše, ti pa se potem v mimohodu od nje poslavljajo. Ta scena ima funkcijo videza, videza normalnosti neke šolske institucije, takoj zatem pa se skupaj z novincem znajdemo v realnosti, natančneje v realnosti, ki spominja na zaporniško, kjer nasilneži vladajo nad drugimi. Novincu, v odjavni špici imenovanem Sergij (Grigorij Fesenko), poberejo denar in druge stvari, iz ene sobe ga preženejo v drugo, nato pa še preskusijo njegove pretepaške sposobnosti. Sergiju najbrž ne preostane drugega, kot da se vključi v to nasilniško skupino, ki deluje kot brutalna roparska tolpa, praviloma po naročilu svojih šefov v šolski in internatski upravi. Res ni bilo treba prevajati govorice gluhonemih, da bi vedeli, da je ta internat leglo kriminalne organizacije. Ta je v svoji nemi govorici samo še bolj zgovorna in prav mučno razvidna, še zlasti v primeru prostitucije, tj. v prizorih s kombijem, ki ponoči razvaža dekleti – ti morata civilno obleko na hitro zamenjati s porno uniformo – v kabine tovornjakov. Sergij postane zvodnik teh deklet, a se v eno, svetlolasko, tudi zaljubi. Ker pa je za mlado prostitutko seks izmenljiv samo za denar, ne pa tudi za kakšno ljubezensko čustvo, pride resda do nekaj eksplicitnih in obenem estetskih spolnih aktov, predvsem pa do problemov. Sergij je za ljubezen, ki jo mora vselej plačati, pripravljen storiti vse, tudi krasti in ubijati, njegova svetlolaska pa je zmožna prestati najbolj grozljiv in neznosen splav v zgodovini filma, ker se ji obeta »kariera« v Italiji.

V filmu smo samo enkrat v razredu, pri pouku zemljepisa, kjer je videti, kot da učiteljica pred zemljevidom dopoveduje učencem, da spada Ukrajina bolj k Evropi kot Rusiji. Ta prizor je najbrž premalo za kakšno metaforo o »gluhonemi« Evropi, zato pa je Sergij, protagonist Plemena, še zlasti s finalnim morilskim pohodom krepko zakorakal v galerijo evropskih likov.