Morda res, a še bolj jasno je, da Medvedjev ni prišel zaradi komemorativnega dogodka, temveč ker so se mu odškrnila vse od izbruha ukrajinske krize zaprta vrata EU. Ruski premier se resda (še) ni znašel na seznamu vidnih političnih predstavnikov, ki jim je EU prepovedala vstop, zato se tudi Slovenija ni znašla v finskem škripcu, ko je ta skandinavska država proti svoji volji, a na zahtevo Bruslja odrekla vizum predsedniku dume Sergeju Nariškinu pred zasedanjem parlamentarne skupščine organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi v Helsinkih. Želja s sedeža EU, da Ljubljana ne izkorišča lukenj v evropsko-ameriški sankcijski mreži proti Kremlju, pa je bila kljub temu očitna in prav tako očitno preslišana, saj se je prvi prihod Medvedjeva v eno od članic EU po mednarodno sporni priključitvi Krima razširil v pomemben tridnevni delovni obisk z dodano versko konotacijo, ki je sicer stalnica spomina na umrle ruske vojne ujetnike, graditelje vršiške ceste, od prve maše zadušnice leta 1992.
Pietetna ideja, porojena v okviru ruskih dnevov v Sloveniji pol leta po tistem, ko je našo državo priznala Moskva, je hitro prerasla v politični dogodek, ki so ga s slovenske strani zaznamovala pokroviteljstva najvišjih državnih predstavnikov, z ruske obiski pomembnih politikov z nekaj predsedniki dume, predsednikov vlade ali države pa niti okrogle obletnice niso privabile. Se pa Ruska kapelica tokrat ni prvič znašla pod diplomatskim drobnogledom. Leta 2007 je pričakovan visoki ruski gost na julijski prireditvi, zunanji minister Sergej Lavrov, udeležbo zaradi »službenih obveznosti« odpovedal in obisk Slovenije prestavil za tri mesece. V zraku je ostalo vprašanje, ali ni šlo za povratno rusko potezo zaradi odpovedi sodelovanja tedanjega predsednika vlade Janeza Janše na sanktpeterburškem gospodarskem forumu, na katerem je bilo predvideno njegovo srečanje s predsednikom Putinom. In Janša ni nikoli zadovoljivo pojasnil, katere obveznosti so ga zadržale tisti konec tedna v začetku julija, saj je bil njegov uradni rokovnik prazen.
Kakšne zamere v rusko-slovenskih odnosih tedaj ni bilo in prav tako tokrat ne gre pričakovati kakšne vidne spremembe, ki bi jo želeli rusofili in se je bojijo rusofobi. Tisto, kar šteje, je ponovno grenko spoznanje o nenačelnosti slovenske zunanje politike. Dejstvo je namreč, da je načelnost edino orodje malih držav na mednarodnem prizorišču, kjer si velesile lahko privoščijo cel arzenal – skupaj s pravim orožjem. Lanski sporni »komemorativni« obisk Lavrova v Mariboru je še mogoče pripisati vakuumu pred izrednimi volitvami v državni zbor, zdajšnje sedenje na več stolih pa je dokaz, da je nenačelnost, grobo razkrita že z zloglasno vilensko izjavo, slovenska stalnica, novi zunanjepolitični deklaraciji navkljub. Vsaj ob Ruski kapelici se da to popraviti z zgolj pietetno prireditvijo ob njeni stoletnici.
