Medtem ko so evropske banke med krizo močno skrčile kreditiranje, so v čevlje posojilnega posla na veliko zakorakale nebančne finančne institucije. V minulem desetletju se je obseg sredstev bančništva v senci v evrskem območju podvojil na 23.500 milijard evrov, delež v celotnem finančnem sektorju pa s 33 na 37 odstotkov. Banke so na drugi strani svoj delež na okoli 60.000 milijard evrov vrednem posojilnem trgu skrčile s 55 na 49 odstotkov. To zaradi pomanjkljive regulacije in volatilnosti predstavlja vse večje tveganje za evropsko finančno stabilnost, ECB opozarja v zadnjem poročilu o finančni stabilnosti.
Še posebej izrazito so v zadnjih petih letih rasla sredstva investicijskih skladov, ki so se povečala za kar 70 odstotkov na 9400 milijard evrov. Zakaj je po ocenah ECB ta skokovita rast problematična? Prvič, zaradi potencialno velikih negativnih učinkov na celoten finančni sistem in financiranje podjetij, če bi prišlo do globokega padca cen sredstev. In drugič, ker kljub večji dostopnosti podatkov o trgu slednji še vedno ostaja zavit v »tančico skrivnosti«. Regulatorji imajo tako še vedno omejen dostop do podatkov, ki bi jim omogočali učinkovito spremljanje specifičnih tveganj, na primer finančne vzvode pri derivativih. Tako se regulatorji še vedno bolj ali manj zanašajo na »poznavalce trga«.
Slovenska »senca« majhna
V Sloveniji bančništvo v senci predstavlja le skromen del prav tako relativno majhnega in slabo razvitega finančnega sistema, zato se nam ni bati, da bi iz tega segmenta finančne industrije v kratkem izšla neobvladljiva tveganja. Po podatkih Banke Slovenije bančništvo v senci upravlja okoli 14 odstotkov vseh sredstev finančnega sistema. Sam finančni sistem pa predstavlja le 161 odstotkov bruto domačega proizvoda, medtem ko je v evrskem območju narasel na 612 odstotkov BDP.
A kot ugotavlja upravljalec v Alta skladih Peter Domadenik, se razmere v zadnjih dveh letih spreminjajo. »Tudi zaradi vedno nižjih obrestnih mer se je obseg sredstev v skladih denarnega trga in obvezniških skladih zvišal na 150 milijonov evrov, postopno pa se zvišuje tudi obseg premoženja v upravljanju pokojninskih družb. Tudi vedno več podjetij se odloča za izdajo obveznic in komercialnih zapisov ter poskuša izkoristiti ugodne razmere na kapitalskih trgih. Od začetka leta 2013 so tako slovenska podjetja po dostopnih podatkih izdala že za približno 2,8 milijarde evrov komercialnih zapisov in obveznic, brez upoštevanja DUTB pa za 1,2 milijarde evrov. Poleg tega je regulator v Sloveniji pred kratkim omogočil ustanovitev alternativnih skladov, ki so v tujini aktivni na tem področju, kar bi lahko pripomoglo k razvitejšemu bančništvu v senci tudi v Sloveniji,« napoveduje Domadenik.
V ECB so zaskrbljeni predvsem zaradi vse večje teže investicijskih skladov. Ker so nekateri izjemno veliki, bi lahko že kriza zaupanja v enega od teh skladov oziroma njihovih upravljalcev povzročila krizo zaupanja v njihove lastnike, to pa so pogosto kar banke. Kriza v bančništvu v senci bi se tako lahko kaj hitro prelila v bančništvo. Tveganja so še posebej izrazita tam, kjer skladi vlagajo v izrazito nelikvidne naložbe, na primer nepremičnine, ali pa v obveznice nefinančnih družb.
»Opozorila na mestu«
Analitik Alte Investa Matej Šimnic meni, da so opozorila ECB na mestu, da pa ob vseh orodjih, ki jih imajo centralni bankirji na razpolago, ne verjame, da bi finančni trgi doživeli paniko, ki smo jo videli v hipotekarni krizi v ZDA. »Prav tam je bančništvo v senci odigralo svojo ključno vlogo, saj se je financiranje tveganih projektov selilo iz nadzorovanih bančnih bilanc v 'senco' skladov in različnih finančnih struktur. Položaj Evrope je trenutno neprimerljiv, je pa samo okolje nizkih obrestnih mer ugodno, da se bančništvo v senci začne še hitreje razvijati, in to v smeri, ki si jo ECB najmanj želi,« opozarja Šimnic.
In kako verjeten je trenutno scenarij krize, ki bi se začela v bančništvu v senci in ki bi se prek nižjih cen sredstev, krča in podražitev pri dostopu do financiranja podjetij na kapitalskih trgih prenesla v banke? V ECB ugotavljajo, da gre za potencialno sistemsko tveganje, ki pa je trenutno manj verjetno kot destabilizacija, ki bi jo povzročila nadaljnje padanje donosnosti bank in slabšanje kreditnega portfelja. V Evropi so tako tveganja še vedno bolj skoncentrirana v bankah kot pa v njihovih kolegicah »v senci«, na katere pa bi zaradi vse večjega sistemskega pomena veljalo posvetiti z močnejšo regulatorsko lučjo.
